Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 4

4. dan

Kakšen dan je pravo presenečenje. Malo žabo sva že spravila spat, ko sva izza vrat otroške sobe zaslišala pridušeno šepetanje. Posluha, roko na srce, punca ravno nima, ampak ušesa na vratih so iz mrmranja razbrala abecedo. Slišalo se je tako: a b c č d, e f g h i j k (oz. nekaj podobnega k-ju), j m n o p j s, š t u v z ž. Punca zna abecedo? Kako? Od kod? Šele zjutraj sva izvedela, da je to bila pesmica “z računalnika”, ki jo je mala Jotka vsak večer vadila (to so njene besede). Svašta. Ampak res, v rimah gre abeceda zlahka v uho. Je pa bila ta deloma polomljena abeceda znak, da moram vztrajati z vajami za mimiko jezika. Trije j-ji v abecedi so čisto preveč, hihi. 😀

Če bi Joti malo in skromno govorila, če bi že dalj časa imela težave z razumevanjem navodil ali vprašanj in če bi struktura njenih stavkov bila nenavadna, bi me že pred časom začelo skrbeti. Tako pa me ni in sem si ves čas dopovedovala, da glasovi bodo prišli, sploh ob vseh vajah. Ampak pri l-ju še vedno ni nobenega napredka. Nula. Zero. Nada! Tudi k je zelo kilavi. Me pa fascinira, kako dobro mala sliši svoje napake (kar je v bistvu dober znak). Zadnjič sva skupaj brali slikanico, ko me je Joti cela žareča pogledala in rekla: Ta knjiga mi je všeč. Knjiga, mami, knjiga! in me nepremično gledala. Joj, ta moja dolga lajtnga! Uau, krasen k!, sem pohitela, njej pa je pohvala res dobro dela … :) Nek napredek torej je in k je prišel kot strela z jasnega.

 

Girl being left out

V javnosti, pred drugimi, je s pravilno izreko nikoli nisem morila, saj Jotke nisem želela (še bolj) spravljati v zadrego. Navadno sva izkoristili vožnjo v avtomobilu – ker ni bila predolga in ker mi navihanka ni mogla nikamor pobegniti – za piljenje pravilno izgovorjenih glasov in to kar med vsakodnevnim pogovorom, ki včasih (ob pravilni izbiri vprašanj oziroma podtaknjenih iztočnic) postane zaupne narave. Pa me je tokrat kar vrglo na rit! No, bi me vrglo, če ne bi že držala tazadnje na sedežu … Jotka do svojih “govornih težav” sploh ni tako indiferentna, kot kaže navzven. Prvič mi je, tako mimogrede, potožila, kako so se punce v vrtcu norčevale iz nje, ker ene od njih ne zna pravilno poimenovati (reče ji Zoja namesto Zora). In (kar je še huje, sploh za tako senzibilno dušico, kot Jotka je) da ne bodo več njene prijateljice! Veš, mami, zdaj je sploh več ne upam poklicati, je tiho zaključila izpoved. Za trenutek sem ostala brez besed. OK. Tudi to bova rešili, sem najprej prigovarjala sebi, ne njej. Vedela sem, da nujno potrebujem načrt, ker je vrag šalo vzel. Navzven pa sem, hladna ko špicar, načela sočuten pogovor, ki je mojega otroka opogumil, žarek upanja pa, ob vsej nemoči, ki me je prevevala, vlil tudi meni. Doma sva namesto golaža pomalicali piškote. Prioritete so včasih sila spremenljiva reč.

 

Dodaj odgovor