Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 5

5. dan

Kako pripraviti svojeglavo štiriletnico do konkretnega (jezičnega) dela, ki bo prineslo rezultate? Počutim se v precepu. Če bom sledila njenim željam, bova glasove, ki ji ne grejo, vadili morda enkrat na mesec. Če jo bom vsak dan gnjavila, se bo še bolj zaprla v svojo školjko … Težko je biti pameten, še težje najti zlato sredino. Navadno mi jo uspe ujeti za mizo. Takrat nama kar gre – jaz premikam jezik, mala me posnema. Včasih jo za zgornjimi zobmi še namažem – sploh ko me zvito pogleda: Mami, namaži mi s čokolado tu zgoraj. Bova vadili. Haha, take prošnje dobivam samo takrat, ko ji pade sladkor. 😀

beauty childl with christmas gift

Kljub vsemu trudu mi je že pred časom postalo jasno, da brez konkretne spodbude ne bo šlo. Kaj si moj otrok reeeeees želi, tako močno, da bo podrl pregrade, ki ga držijo nazaj, in zgrabil l za roge? Pa saj sem v resnici ves čas vedela, kaj … Odločitev je padla, čeprav mimo mojih načel. Ko boš zvadila l, dobiš lak! sem, starokopitna in zatežena, podlegla dolgotrajnemu žicanju. Usta so se Jotki razlezla od enega ušesa do drugega. Naenkrat je bilo vse lažje. In potem, sploh ni bilo treba ne vem kako dolgo čakati, sem se končno lahko pohvalila! L (oziroma njegov približek v stilu hrvaškega l-ja) nama je končno uspel! Ni pa mi bilo jasno, zakaj je dete jezik rinilo nekam ven … Konstantno sem jo morala opozarjati, naj ga pusti v ustih. In ji kazala, kje jezik mora biti. Počutila sem se kot zlajnana gramofonska plošča, vendar je pomagalo – vsaj do naslednjega l-ja. 😉 Zanimivo, da je Joti po drugi strani z jezikom z veseljem topotala kot konj ali oponašala zvok klopotca, kar je za motoriko govoril več kot zaželeno.

Zdaj lahko zagotovo trdim – vaje pomagajo! Tudi če traja pol leta (in vmes že obupaš). Podkupovanje pomaga še bolj. Joti, zdi se mi, da bova kmalu lahko naročili lak, sem ji vlivala voljo, namesto da bi jo ves čas opominjala. In potem je na en čisto povprečen četrtek iz Jotkinih ust poletel čisto pravi, propisni l. Kar razganja me od ponosa. Samo lak sem morala obljubiti afnici mali. Pa se je izkazalo, da je to šele začetek … Komaj zdaj se zavedam, kako zelo je avtomatizirala j namesto l-ja in r-ja. Čeprav ga zdaj obvlada, v praksi l enostavno pozabi uporabljati, jebela cesta! Ali še huje – ga sploh ne zna uporabiti … O_o

Mirno kri, mati!, in malo domišljije še, pa bo.

 

Dodaj odgovor