Ta teden si je čas za mini intervju o branju vzela Nina Prešern. Tista Nina, ki je čez dan učiteljica, a sliši tudi na ime Gospodična knjiga. Na njenem blogu (ki se širi na FB in na Instagram) piha svež veter. Ni nujno, da jo berete, da bi izvedeli, kaj vse je prebrala in kaj priporoča (a to nevsiljivo priporočam), od tega poletja naprej jo lahko tudi poslušate – zadnji podkast je namenila erotičnemu življenju malega človeka, kot sva jaz in ti. Njena okupacija niso izključno knjige, ampak predvsem teme, ki se jim s skupnim imenom lahko reče tudi stvarno življenje.
1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?
Knjiga po mojem mnenju otroku najprej pomeni poseben predmet, s katerim ravnaš drugače kot z avtomobilčkom ali plastično punčko, pomeni stik z domišljijo, jezikom, ilustracijo in glasom ljubega odraslega, ki ti bere. Takrat pomeni telesno bližino z drugim, posvečen čas drugemu, najpogosteje enemu od staršev. Vedno pomeni vir vedenja o svetu in drugih, v šoli pomeni del obveze in pogosto mukotrpnega procesa usvajanja tehnike branja, pozneje med odraščanjem pa spet svobodo in obliko prostega časa, uteho, zdravilo proti osamljenosti in še več je lepega v knjigah in branju.
2. Dandanes vsi veliko beremo – predvsem informacije na spletu (novice, bloge …, tudi tiste o knjigah). Ali je torej potrebno brati še knjige?
Nikoli si ne upam trditi, da je neka aktivnost nujno potrebna za slehernika. Vsi vemo, da je za naše zdravje nujno gibanje – pa se vsi v zadostni meri rekreiramo? Mislim pa, da je ravno v dobi, ko beremo veliko več dnevnih informacij in površnih novic, ko beremo hitro in multitaskamo tako, da na enem zaslonu hkrati beremo, na drugem poslušamo ali gledamo sliko. Branje knjig je pomembneje prav zato, ker nas sili v počasnejše absorbiranje prebranega, ker nas beza iz vsakdanjosti, bizarnosti kvazi pomembnih informacij in nas vabi v svet (ne)mogočega, od nas zahteva več časa, več pozornosti, enoopravilnost in več čustvene inteligenc.
3. Kako bi definirali kakovostno knjigo za otroke? Katera slovenska knjiga bi ustrezala temu kriteriju?
Kakovostna knjiga za otroke je skupek prepričljive zgodbe, pripovedovane v izvirnem slogu in jeziku, ki ne podcenjuje mladega bralca, nagovarja s kakovostno avtorsko ilustracijo, ki zapisano zgodbo razširja, in preseneča z brisanjem meje, komu je namenjena. V njej nekaj lepega uzreta tako otrok kot odrasli. Že celo poletje otroku večkrat na teden berem strip Kapo in Bundo, ustvarila sta ga Majda Koren in Damijan Stepančič, ravno pred dnevi pa je v posteljo prinesel debelega Vihca iz Vrhovišnika. Očitno se nama letos obeta že drugo branje o prigodah tega nizozemskega fantička, ki sam prebiva v stolpu neke stolpnice in se druži s ščurkom, golobico in Topotački.
4. Kdo naj izbira knjige za skupno branje – starš ali otrok? Zakaj?
Knjige naj izbirata oba. S sinom imava po več kot šestih letih skupnega branja že precej usklajen bralni okus, mislim, da na precej visokokakovostni ravni. Tako da do večjih nasprotij pri izbiri ne prihaja. Včasih si v knjigarni zaželi kaj meni manj finega, recimo lego knjigo s figurico ali zelo kičasto knjigo z nalepkami, pa občasno prikimam, ker vem, da se tudi takega branja zna veseliti, vseeno pa se trudim, da mu v knjižnici in knjigarni predstavim boljše knjižne naslove. Tako imamo na domačih knjižnih policah večino knjig, ki so po godu obema, res pa je, da ko pride čas za večerno branje, jaz npr. predlagam Piko Nogavičko, on pa … hja, to poletje pač Kapa in Bunda. Potem to sprejmem, včasih pa ga nahecam tako, da prebereva eno knjigo po njegovi izbiri in eno po moji.
5. Ali obstaja “recept” za vzgojo otroka, ki bo (z veseljem) bral?
Ne, ne vidim recepta, v te, razen v kuhinji, niti ne verjamem. Mislim, da bi morali v slovenskem prostoru starše še bolj spodbujati, da otrokom vsak dan berejo in da tega ne opustijo niti, ko otroci postanejo samostojni bralci. S tem vzpostavimo družinsko bralno rutino. Med odraščanjem otrok jo je zelo težko ohraniti in ni odvisna le od naše volje in vabila. Niti dva otroka si nista glede tega enaka, a obema je treba branje že zgodaj predstaviti kot vir zabave, lepega in prijetnega, kot skupen družinski čas, ki nam zmeraj manjka, zanimati se moramo za to, kaj otroka zanima, mu take knjige nevsiljivo ponuditi v branje. Gotovo koristi tudi, če smo sami navdušeni bralci in vzgajamo z vzorom, torej otrok starše večkrat vidi s knjigo ali časopisom v roki, ne pa ves čas ob pametnem telefonu. Knjigo prikažimo kot možnost za kakovostno preživljanje prostega časa, branje ločimo na šolsko, ki otrokom hitro zasmrdi, in prostočasovno, ki pomeni tvojo svobodo in neslutene možnosti za vse tisto, kar te zanima. Potem upamo, da bo otrok z nekaj prekinitvami med puberteto vseeno ostal bralec tudi v odrasli dobi, a se ne obremenjujemo pretirano, če se to ne zgodi. O vsem starši pač ne moremo odločati, lahko le povabimo in z otrokom delimo tisto, kar veseli nas.