Končno se je za mojega sogovorca o branju in knjigah javil fant – in to Boštjan Gorenc – Pižama. Njemu se lahko zahvalimo, ker je poskrbel za, recimo, imeniten prevod “carskega” romana Čudo in fantazijske zbirke Pesem ledu in ognja (pa je omenjeno le vrh ledene gore). Kriv je, da mladi z več motivacije posegajo po slovenski klasični literaturi (sLOLvenski klasiki 1). Občinstvo osvaja z odrov in podcasti, približati se zna tudi najmlajšim bralcem – zaenkrat s slikanicama Kaj se skriva očku v bradi in Si že kdaj pokusil luno?. Polno zaposlen je vendar našel čas tudi za ta intervju. Boštjan, hvala!
Foto: Simon Pelko
- Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?
Knjige in branje so zame ena najpomembnejših sestavin odraščanja. Od samega začetka, ko otrok zgolj posluša naš glas, do vse večjega prepoznavanja pomena prebranega in nato vsrkavanja celotnih zgodb. Prebrane vsebine dajo staršem iztočnice za pogovor z otroki in z razlago (ter pozneje debato) prebranega pomagamo graditi otrokovo osebnost in vrednote. Skozi zgodbe otrokom pomagamo spoznati tudi manj prijetne trenutke življenja in jih tako pripravimo nanje, ko se z njimi soočijo tudi zares. Najpomembnejši del skupnega branja pa se mi zdi ustvarjanje intimnega rituala, ki povezuje in zbližuje. Največja napak, ki jo lahko storimo, je, da otroka, ko se nauči brati, prepustimo zgolj samostojnemu branju. Šele skupno branje nam odpre neslutene možnosti različnih dinamik branja in poglobljenih pogovorov o prebranem. Pa ne nujno samo o resnih temah. Tudi zabavne in smešne knjige lahko ponudijo izjemne iztočnice.
- Dandanes vsi veliko beremo – predvsem informacije na spletu (novice, bloge …, tudi tiste o knjigah). Ali je torej potrebno brati še knjige?
Vsekakor, saj gre za dve povsem različni vrsti branja. Pri brskanju po spletu se zadovoljimo s kratkimi, bežnimi dražljaji, in se prvenstveno osredotočamo na iskanje čim večjega števila dražljajev. Knjiga zahteva našo celotno pozornost. Naše osredotočenje. Tu ni skakanja z ene stvari v drugo, marveč moramo ostati zbrani dlje časa. Branje literature lahko dojemamo kot nekakšno jogo ali fitnes za možgane. Da o estetskih in drugih užitkih, ki nam jih nudi literatura, sploh ne začnemo.
- Kako bi definirali kakovostno knjigo za otroke? Kateri slovenski izvod bi ustrezal temu kriteriju?
Kakovostna knjiga za otroke prvenstveno ne sme gledati zviška na otroke. Ne sme zavzeti pridigarskega položaja, iz katerega vsevedno razpreda, marveč se mora približati otroku, glede na njegovo starost. Otrok jo mora prepoznati kot svojo zaupnico. Ne sme se podrejati klišejem in zavijati otrok v vato. Drzniti si mora biti kanček pobalinska, prekucniška. Izžarevati avtorsko noto tako v pisanju kot v ilustracijah in se ne podrejati tržni všečnosti. Si upati načeti tudi resnejše teme. Težko je izbrati samo eno knjigo kot reprezentativno, tako da bi omenil nekaj imen, ki so skoraj vedno zagotovilo kakovosti in pogosto delujejo kot tandemi. Anja Štefan in Alenka Sottler. Andrej Rozman – Roza in Zvonko Čoh. Peter Svetina in Damijan Stepančič.
- Kdo naj izbira knjige za skupno branje – starš ali otrok? Zakaj?
Oba. Otroku moramo pustiti, da v knjigarni ali knjižnici sam raziskuje knjige in išče tiste, ki ga pritegnejo. Seveda pa del branja svetujemo tudi odrasli, ki si pri tem lahko pomagamo s številnimi nasveti in priporočili, od izpostavljenih knjig v knjižnicah do seznama zlatih hrušk, ki ga vsakoletno pripravlja Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo.
- Ali obstaja “recept” za vzgojo otroka, ki bo (z veseljem) bral?
Recepta, ki bi otroke zagotovo obdržal pri knjigah za vse življenje, ni, vsekakor pa največ lahko postorimo z lastno iniciativo in zgledom. Tako da otrokom beremo od samega začetka. Da skupno branje postane stalnica. Najpomembnejši pa je zgled, saj nam vse razlaganje otrokom, kako pomembne so knjige, ne bo obrodilo sadov, če bodo otroci nas videli samo s telefoni v rokah.