Ljubezen – mala slikanica velikih tem

Tako je: z nekaterimi knjigami sem na ti, še preden jih odprem in še preden one odprejo mene. Druge tipam počasi, tudi če so blazno dobre. O enih pišem dneve, tedne, tudi mesece – kakor kdaj. Vmes se prašijo na policah, na foteljih in nemo čakajo, da pridejo na vrsto. Priti na vrsto v tem času ni enostavno niti samoumevno. K sreči izbiram potrpežljive knjige. Se pa zgodi, da me že zjutraj pozdravi knjiga – malo z Dobro jutro! in malo z zdravilno vsebino, ki pride nenadejano, a tako blagodejno, tako ravno prav … da pomisliš, da naključij pravzaprav ni. Da te prave besede nekako vedno najdejo v pravem trenutku. Da trčijo vate in ti pomežiknejo Nisi sam! Si predstavljate? Približno tako me je danes objela Ljubezen Matta de la Peña (2018, Založba Ocean).

ljubezen

 

Če o določenih knjigah lahko nakladam tri dni, me včasih katera preseneti in mi vzame dar govora. Redke so take, ki mi vzamejo tudi dar pisanja. Pa to, da o knjigi lahko govorim ali pišem, niti ni pomembno. Pomembno je, da me zgodba prepriča. In Ljubezen me je – pa zgodbe sploh nima. Prepričala me je z dejstvom, da avtor obrise ljubezni najde v vsaki, tudi najbolj nezavidljivi ali srce parajoči situaciji (kako pogosto se to zgodi nam, navadnim smrtnikom?) in da z izbranimi besedami v vsako branje znova zaseje seme topline. Naj vas njena ilustrativna zunanjost ne zavede. Slikanica ni namenjena (izključno) najmlajšim. Nima všečne zgodbe in ne junaka, ki bi otroku lahko kazal ogledalo vzora. Ima pa ilustracije, ki lahko postanejo okno za kukanje v svet. Svet, ki ždi, čaka tam zunaj, na drugi strani. In čeprav knjiga ni namenjena najmlajšim, jo lahko uporabite za skupno branje ilustracij (ki znajo božati, a tudi ščipati in rjoveti), za pogovor, ki naj ga vodi otrok, za varno iskanje lepega v vsaki življenjski situaciji. Komu je torej namenjena? Vidim jo kot čudovit dar prijatelju, učiteljici, končno polnoletni nečakinji, otroku, ko ponosno gre na svoje.

In ko jo bom podarjala, jo bom zaradi treh stvari:

  • zaradi izjemne miline, ki na porisanih straneh sije iz oblačnih kotičkov vsakdana,
  • zaradi čudovitih, polnih in sporočilno bogatih ilustracij (ki rišejo obraze z vseh koncev sveta, pa vsi vseeno delujejo enako domače),
  • zaradi velikih, resnih tem, ki jih je avtorju nekako uspelo pomesti in očediti ter urejene in lične zložiti v lahko prebavljive podobe vrednot brez kompleksov,
  • konec koncev pa zato, ker je zaradi vsega naštetega večna.

 

Dragi Dr. Seuss …

1.

Dragi Dr. Seuss!

Čeprav sem te še neprelistanega iz knjižnice izmaknila prva, se zdi, da si v naš dom prišel prepozno … Za Mici veliko prepozno. Morda boš bolj prepričal Malo, a pustiva ji še nekaj časa, da razišče možnosti in se odloči, v čem zares uživa.

IMG_20180511_160646

 

Naj pojasnim. Na pokošeni trati smo punce imele v delu slikanico Muc Kapuc: “Čajček, torto zdaj drži vrhu glave muc Kapuc. V dlani dve sta knjižici! Pa še ribo v zrak molim in še ladjico držim. Pa še mleko sem nalil in ga nisem nič polil.” Vmes me je Mici opomnila, da moram prebrati čisto vse, tudi tisto stran, ki sem jo preskočila, ker je to edino pravilno (ker je vsako delo potrebno opraviti do konca in docela – in to ni zraslo na njenem zeljniku, ampak nekoč na mojem), potem pa se namrdnila: Ta mi ni všeč. Brezvezna je. Sploh ni niti smešna. In vedela sem, da je zanjo ta vlak odpeljal, da bodo rime morale zabavati druge otroke, če jim bo melodičnost zgodbe o navihanem nebodigatreba mucu, seveda, povšeči. Vseeno nisem vrgla puške v koruzo. V rokavu imam še dva (tvoja) aduta. 😉

 

 

2.

Dragi Dr. Seuss!

Spet jaz. Ker sva se s starejšo frčafelo zadnjič tako neprizanesljivo pritoževali, tokrat enostavno ne morem, da ti ne bi rekla: Hvala, ker nisi prehitro obupal nad Mici, in hvala za današnjo izjemno malico – privoščili smo si knjigo Zelena jajca in krača. Kljub začetnim pomislekom o neokusnosti omenjenih jedi sem vanje le zagrizla …

… za vsak slučaj najprej sama.
Takšna je pač mama. 😉
 
O, kakšna slast!
Ponudim še Mici
(saj jo zanimajo vsi smešni strici),
 ki gleda sumničavo, kot da je past.
 
Hej, fino, zabavno!
Kaj to je naravno,
da jajce zeleno
nam tekne pošteno?

Beri naprej →

Knjiga – najlepše darilo ob rojstvu

DSC_7483Zvečer sem tiho prigovarjala jokajoči Mali, ki si je v novi, taveliki posteljici mencala utrujene očke, in se po zatemnjeni sobi ozirala za pobeglimi meseci. Dete bi včeraj pihalo pol svečke, če bi polovične obletnice štele. Še sama sem smrkala v rokav pižame, dokler punči ni zamežikale vame in mi prisluhnila. Moja drugorojenka se je umirila. Kako je kar čez noč zapolnila prvo posteljico? Ni več nebogljeno bitje, odločen otrok je z lastno voljo, pripravljen, da začne osvajati veliki svet. Zdi se, kot bi se šele včeraj z njo rodila moja nova priložnost, da zasijem kot mama. Vsako rojstvo je priložnost, da iz sebe potegneš najboljše – kot mama, kot stric, celo kot priročna soseda.

 

 

Ko se rodi novo življenje, smo priča čudežu. Priča velikemu poku, ognjemetu čustev. Na spečih dišečih štručkah je nekaj tako milega, kar iz resnih odraslih dela pootročene klovne.

Tudi zato je novorojenček ob rojstvu deležen različnih daril. Najpogosteje so v roza ali modro pentljo ovite plenice in dudke, zraven so pogosto dodani spominski albumi. Če si sorodniki dajo duška in imajo za to smisel, znajo nastati nakvačkani copatki, umetelni unikatni medvedki ali mehke ropotuljice iz blaga. Nekaterim se zdi potrebno otroka obdarovati z zlato verižico, največ pa je takih, ki si izbiro olajšajo z nakupom darilnega bona. Še vedno pa obstajajo tudi osebe, ki v darilni papir najraje zavijejo knjigo … Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Čudežno potovanje Edwarda Tulana

*Kategorija: od mladosti do starosti

 

DSC_9756 (Large)Petkovo sončno popoldne sem izkoristila za vajo v športni disciplini, ki je tik pred izumrtjem. Po opažanjih sodeč nihče več ne trenira (ne tako zelo nenevarnega) branja med hojo. Pločnik ob malem gradu s pogledom na grajski grič najstarejšega slovenskega mesta je bil kot nalašč za preizkus, kako spretno mi še gre od rok. Knjigo v svojih rokah sem opazovala z nezaupanjem, nič kaj mi ni delovala kot slikanica. Prav videla sem že namrgodeno Mici. Stavim, da je s knjižnim izborom tokrat ne bom prepričala … Potem pa me je na poti do avta knjiga posrkala vase.

Doma za mizo me je Mici poslušala odprtih ust. Večerja, zajtrk in počitek po kosilu so postali moje pripovedovalsko prizorišče. Mož se je sprva muzal, nato pa zaprtih oči tudi sam prisluhnil. Nekaj je bilo med prebranimi vrsticami. Nekaj čudovitega in čudodelnega. Nekaj, kar zdravi – strta srca, osamljena srca, otopela srca. Stara srca. Ne toliko po letih kot po številu brazgotin.

Če pričakujete tenkočutno zgodbo za lahko noč o zajcu, ki je, izgubljen, iskal pot domov, vas moram razočarati. Beri naprej →

Knjižna polica (in druga obzorja) po montessorijevo

Vzdušje tistega torka dopoldne ni bilo preveč spodbudno. Mala je spala spanje pravičnega, čeprav sem zraven nje nič kaj potiho pripravljala torbo z vsem (in tega ni malo), kar štirimesečnik potrebuje, ko gre od doma. Takega časa navadno zadremlje za pol ure, ta dan pa je, kot zakleto, vlekla dreto že uro in pol. Morala sem jo zbuditi. Vsaka mamica se bo strinjala, da je to najbolj nehvaležno dejanje! Naprej dete z veliko truda in ljubezni uspavaš, potem pa da bi ga budil?!

In zdaj – evo me na uricah montessori! Po srcu nepoboljšljiv skeptik, pristaš vsega, kar je staro in poznano, da se ga lahko držim kot pijanec plota. Najprej sem se z mešanimi občutki odločala, ali se sploh splača hoditi na urice z dojenčkom, ki se še niti ne zaveda, da je. Šele kasneje, med pogovorom s Petro iz Zavoda Bodidobro, mi je postalo jasno, da dejavnost, ki jo izvaja, v prvi vrsti ni namenjena toliko Mali kot meni, staršu. Ker se mi je začelo kolcati po družbi odraslih oseb in ker mi tudi sprememba okolja nikakor ni škodila, sva se priključili skupini otrok, mlajših od enega leta. Tisti torek sem tako že vstala z mislijo, da mora biti dete do srečanja naspano in nahranjeno (ali vsaj samo prvo, za drugo bi lahko poskrbeli tudi na uricah) in da je v udobnih oblačilih. Zase sem v torbico spravila beležko in pisalo. To mora biti vedno pri roki. Tako sva se znašli v prijetno urejenem kotičku prostorov Bodidobro, ki je kar vabil, da ga okupirajo mamice z dojenčki. Na blazinah ob ogledalu so bile pripravljene kvačkane žogice, ropotulje in druge lesene igrače (nekatere prav umetelno izdelane), nad vsem pa so viseli mobili – igrače kakovostne izdelave, ki so neslišno vriskale, da je tudi pri otrocih manj v resnici več.

IMG_4838

Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Zvezdica Zaspanka

V letošnjem letu je Sofija spakirala svoj kovček in si privoščila dopust. Božič je minil brez bralno-ustvarjalnih uric, za njim še pust. Mici je Sofijo vedno pogosteje omenjala, vendar se je bilo treba ozirati na Malo, ki je bila enostavno še premajhna štručka, da bi lahko pogrešala mamo. Nato je prišel mesec marec. Mici me je gledala z velikimi očmi: Mami, kaj če bi midve spet šli na bralne urice s Sofijo, Mala pa bi bila doma z atijem? Bil je mesec mamic (in žensk in žena) in bil je enostavno pravi čas. Čas za naju, kot sva ga bili navajeni iz obdobja pred Malo. Petro iz zavoda Bodidobro sem pocukala za rokav, takoj zatem pa sva si že segli v roko. Pa naj bo izredno srečanje. In če ga bomo že izvedli v mesecu marcu, bomo v ustvarjalnem delu pač izdelali darilce za mamice.

IMG_4362 (Large)

 

Od ideje do izvedbe ni daleč, če dve nadebudni punci v najboljših letih zavihata rokave. Izbrala sem klasiko z nesmrtno zgodbo, a Mici nisem izdala, katera je. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 6

6. dan

Utrujena sem. Od spodbujanja, miganja z jezikom, pihanja, poskusov žvižganja, ponovnega motiviranja, da bi tamala končno usvojila vse glasove, … do packanja nohtkov tudi. Še dobro, da je lak, ki ga je Jotki prinesel l (to je bila prava mala zmaga!), otroški in se ga da lepo umiti – tudi z mize, s tal in z mojih rok. 😉

Bi bilo bolje, če bi enostavno prenehala z vsemi vajami in popravljanjem in počakala, da glasovi pridejo sami od sebe, kot bi naj bilo?

…………………………………………………………………………………………………………………………………….

 

7. dan

Slab dan me ne bo ustavil! L je še vedno tam, kjer je bil. Ko ga frajla izgovori samega, je lep, ko začne čebljati, pa ga nikjer več ni (oziroma še ni).

Takoj ko sem imela malo več časa, sem naredila seznam dejavnosti, s pomočjo katerih bo Joti lažje in prej avtomatizirala glas l. Imam ga na hladilniku, da me opomni, če bi slučajno spet želela vreči puško v koruzo …

GLAS L

Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 5

5. dan

Kako pripraviti svojeglavo štiriletnico do konkretnega (jezičnega) dela, ki bo prineslo rezultate? Počutim se v precepu. Če bom sledila njenim željam, bova glasove, ki ji ne grejo, vadili morda enkrat na mesec. Če jo bom vsak dan gnjavila, se bo še bolj zaprla v svojo školjko … Težko je biti pameten, še težje najti zlato sredino. Navadno mi jo uspe ujeti za mizo. Takrat nama kar gre – jaz premikam jezik, mala me posnema. Včasih jo za zgornjimi zobmi še namažem – sploh ko me zvito pogleda: Mami, namaži mi s čokolado tu zgoraj. Bova vadili. Haha, take prošnje dobivam samo takrat, ko ji pade sladkor. 😀

beauty childl with christmas gift

Kljub vsemu trudu mi je že pred časom postalo jasno, da brez konkretne spodbude ne bo šlo. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 4

4. dan

Kakšen dan je pravo presenečenje. Malo žabo sva že spravila spat, ko sva izza vrat otroške sobe zaslišala pridušeno šepetanje. Posluha, roko na srce, punca ravno nima, ampak ušesa na vratih so iz mrmranja razbrala abecedo. Slišalo se je tako: a b c č d, e f g h i j k (oz. nekaj podobnega k-ju), j m n o p j s, š t u v z ž. Punca zna abecedo? Kako? Od kod? Šele zjutraj sva izvedela, da je to bila pesmica “z računalnika”, ki jo je mala Jotka vsak večer vadila (to so njene besede). Svašta. Ampak res, v rimah gre abeceda zlahka v uho. Je pa bila ta deloma polomljena abeceda znak, da moram vztrajati z vajami za mimiko jezika. Trije j-ji v abecedi so čisto preveč, hihi. 😀

Če bi Joti malo in skromno govorila, če bi že dalj časa imela težave z razumevanjem navodil ali vprašanj in če bi struktura njenih stavkov bila nenavadna, bi me že pred časom začelo skrbeti. Tako pa me ni in sem si ves čas dopovedovala, da glasovi bodo prišli, sploh ob vseh vajah. Ampak pri l-ju še vedno ni nobenega napredka. Nula. Zero. Nada! Tudi k je zelo kilavi. Me pa fascinira, kako dobro mala sliši svoje napake (kar je v bistvu dober znak). Zadnjič sva skupaj brali slikanico, ko me je Joti cela žareča pogledala in rekla: Ta knjiga mi je všeč. Knjiga, mami, knjiga! in me nepremično gledala. Joj, ta moja dolga lajtnga! Uau, krasen k!, sem pohitela, njej pa je pohvala res dobro dela … :) Nek napredek torej je in k je prišel kot strela z jasnega.

 

Girl being left out

Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 3

3. dan

Sive lase dobivam! Pa ne zaradi l-ja in količin sladkorja, ki smo ga frajli z najboljšim namenom (da bi končno slišali ta zloglasni l) mazali na nebo za zgornjimi zobmi … Joti si jih rada ščetka (glavni adut je broženje po vodi), zato pri tem ne kompliciram preveč. Da se mi svetlika okoli ušes, sem opazila, ker s tamalo zadnje čase pogosto stojiva pred ogledalom. Če noče gledati mene v usta, pa naj opazuje sebe, to bo gotovo bolj zabavno, sem si mislila. Malo se spakujeva in reživa – tudi to je potrebno za dodatno motivacijo, ki je, roko na srce, punca nima ravno veliko. Pa tudi koristno je bilo! Ta naša mala Jotka si je končno uspela polizati zgornje zobe po zunanji strani – od leve proti desni in nazaj. Ne morem verjeti, da sva za to porabili skoraj mesec dni! A očitno ji res ni bilo jasno, kaj bi rada od nje. Tako je bilo, recimo, tudi pri h-ju na začetku besed. Še nedolgo nazaj me je po vrtcu mala vsak dan prosila, naj se ustaviva še v Foferju. Kot da napake sploh ni opazila. Najprej sem preverila, ali morda enostavno ne loči med obema glasovoma, a s tem ni imela težav. Prav tako ni nič narobe z njenim sluhom (čeprav se zgodi, da me kdaj ne sliši – recimo, ko se je treba spraviti v posteljo). Tako sem poskusila z ogledalom. Joti, poglej v ogledalu. Ko rečem h, mojih zob ne vidiš, usta pa so malo našobljena in malo odprta. Vidiš? F pa izgovorim tako, da zgornje zobe prislonim na spodnjo ustnico in zrak izpihnem. Potem je naenkrat šlo. Samo povedati in pokazati ji je bilo treba. In to v pravem trenutku, ko je bila pripravljena slišati, ne samo poslušati .. Ah, triletniki!

 

mala jotka

Beri naprej →