Šest let pri Sofiji

Spletni dom Pri Sofiji ni nastal slučajno. Z Mici se je najprej rodila mami. Družinska ljubezen do knjig je skupaj z imenitnim nazivom prinesla še Sofijo … in tri leta kasneje Malo.

Kar nekaj časa sem zbirala pogum, preden sem s prvo objavo začela odstirati sebe, nas. Veliko sem imela povedati, veliko tega, kar se mi je zdelo tehtno deliti z drugimi. Knjige so del moje profesije in še večji del mojega življenja. Z otroki je enako.

DSC_3371

Šest let!
Šest let s svinčnikom v roki in beležko pod vzglavnikom.
Šest let prekladanja in kopičenja knjig, sortiranja besed.
Želje, da bi bila slikanica stalnica v življenju slehernega otroka.
Šest let pisanja včasih kratkih, drugič tehtnejših zapisov.
Pesmi.
Zelo osebnih izlivov na papir, ko besed ni bilo mogoče zadržati.
Veliko zametkov je ostalo le na papirju.
Šest let zaljubljenosti v bogastvo in neizmerno moč našega jezika.
Šest let usklajevanja družine, službe, šole in Sofijinih idej.
Šest let zvestih bralcev in poslušalcev.
Šest let iskanja tolažbe v objemu platnic in skrivanja med božajoče besede.
Šest let imenitnih slikanic za male in izjemnih založb za velike bralce v nastajanju.
Oseb, ob katerih sem rasla v svoje globine.
Hvala, da me berete in da lahko ob vas tudi molčim.
Šest let mala riba v oceanu blogov – a z iskrenim poslanstvom.
<3

Sofijin bralni izziv 2: krokodili

Kako smo se lotili krokodilov? Zlahka. Punci sta z vseh domačih polic privlekli knjige, v katerih je vsaj kje domoval krokodil. Fino je, ko tako aktivno stikata po knjigah in ko tuhtata, kje sta nazadnje videli tisto reč, ki jo iščemo. Tokrat torej krokodile.

20210122_171316 (Large)

 

Kaj smo našli?

1.Utrujeno kartonko. Všečen in malim rokam prijazen format. Za sabo ima kilometre zlajnanih besed in opisov in primerjav pa nešteto odtisov poslinjenih prstkov. Obe frajli je prepričala z realnimi fotografijami in logično razporeditvijo živalskega življa. Tudi aligatorskega. (Kaj je to? Živali, Učila)

DSC_9203 (Large)

Beri naprej →

O nekaterih stvareh se ne govori …

O nekaterih stvareh se ne govori.
O strahu, ki te je preplavil, ko je Zemlja zamajala lestenec in mizo pod njim in tebe.
O otroku, ki ga čakaš iz meseca v mesec, pa ga ni.
Ne govori se o tem, zakaj tvojemu otroku v šoli preko zooma kamera nikoli “ne dela”.
Ne govori se o zadnjih dneh v mesecu, ko je pogled na prazno denarnico vedno težji.
Niti o tem, kako se je glavobol prevesil v kašelj, plus pa je žgal bolj kot davidova zvezda.
O nočeh, ko ti ni. Ko si želiš zaspati brez odtisa vročega poljuba.
O dejstvu, da ti je neprijetno pogledati v oči osebi na invalidskem vozičku.
V javnosti se ne govori, da mož kuha zato, ker rad dobro jé (za razliko od tvoje hrane).
Ne govori se, da ne bereš – niti o tem, da se ti zatika in da bereš preveč počasi, da bi užival v prebranem.
Da si po težkem dnevu službovanja in šolanja na daljavo v sebi prazen. Prazen.
O šefu in njegovih “poslovnih” ponudbah.
O možu/ženi, ki ti daje (včasih tudi konkretno občuten) občutek ničvrednosti.
Ne govori se, da nisi poslal sms-a SKUPAJ5
in da se tvoje darilo Božička za en dan v resnici ni izgubilo.
O nekaterih stvareh se pač ne govori.
V letu, ki čaka pred vrati, spregovorimo pogumno in samozavestno, optimistično, iskreno, odprto, ne prezrto.
Sr(e)čno 2021!
new-year-sparkles-night-lights-wallpaper

Skoraj me ni več strah

*Kategorija: 8+
Česa me je strah? Mene? Strah??” se je na moje vprašanje nastopaško odzvala Mici. Češ, kdaj je pa njo že bilo strah. Trenutek zatem je že tiho razmišljala o svojih strahovih in končno priznala. “Strah me je nočnih mor.” Ker sva bili ravno na lovu za vitaminom D, mi je lahko razložila, kako je s tem, in jaz sem ji lahko prisluhnila, ne da bi naju pri tem kdo zmotil. Potem je bila seveda vrsta na meni. “Česa pa je tebe strah, mami?

 

O strahovih in skrbeh bi imela veliko za povedati. Občutljivega otroka se strahovi morda zlahka polotijo, mame pa o svojih skrbeh in strahovih raje ne govorimo. Ko hodim po mestu, čutim skrbi v zraku, in v vsaki novici med vrsticami berem o strahu. Hromi nas in dela nezaupljive. Pred kratkim sem imela čast (bežno, pa vendar) spoznati gospo Anito Ogulin iz ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ena največjih Slovenk, kar jih poznam – ki se neumorno zavzema za pravičnejšo družbo in ki petindvajset ur na dan svoje dlani ponuja prezrtim, pozabljenim – je stopala skrčeno, skoraj neslišno. Glede na vpliv, ki ga ima, glede na držo Človeka, v kateri vztraja, bi (tako sem si predstavljala) morala biti velika, mogočna in glasna, vehementna. Njen stisk roke je močan in iskren, njen obraz pa izdaja težo tragičnih zgodb, ki jih nosi na svojih ramenih. V njenih očeh sem brala skrbi in strahove, nikakor pa ne brezupa niti vdaje … (V mojih očeh je zrasla še bolj – kot ponižen človek na trdnih, realnih tleh.) Pa moji strahovi? Punca, razumela boš, ko boš velika. Morda pa lahko že zdaj pokukava v slikanico Skoraj me ni več strah (Anna Onichimowska in Ola Woldańska-Płocińska, 2019, KUD Sodobnost International).

DSC_8740 (Large)
“Skoraj me ni več strah!” želi reči Cmoček, čeprav ga je še malo pred tem bilo prav pošteno. Strah – gangsterjev, ki bi lahko ugrabili mamo, pa pošasti, seveda, in nevihte sredi noči. Cmočkova mama se boji, da bo (kot že tolikokrat) obtičala v prometnem zastoju in prepozno pobrala Otona (torej Cmočka), ki jo v skrbeh čaka v šoli. Fantič kmalu ugotovi, kako je najlažje premagati strah – v družbi Anje Papirček. Skozi odnos med prisrčnima junakoma avtorica v zgodbi na nežen način predstavi vprašanje premagovanja takih in drugačnih strahov. Knjigo vidim kot zelo primerno izbiro za šolsko populacijo (8+), saj presega vprašanje otroških strahov v podobi pošasti izpod postelje in ob bok čisto konkretnim skrbem postavi tudi tiste, ki jih občutijo odrasli. Anna Onichimowska tematiko strahov učinkovito kombinira s temo prijateljstva, domišljije in sodobnih (enostarševskih in reorganiziranih) družin sredi sveta, polnega nevarnosti.

Beri naprej →

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 4

Tukaj je četrti (in zadnji) literarni tandem z dodano vrednostjo.
Ne da se hvalim, ampak obvladam več starševskih vlog. Večinoma sem povprečna mama, ki bi si želela več časa in manj stresa. Ko sem sama za vse, sem univerzalen starš – ne vedno najbolj optimalna mešanica odločnega očeta in glasne mame (ali obratno). Ko sem nesigurna vase, sem okupirajoča mati, ki mora imeti vse pod kontrolo. Ko mi gre vse kot po maslu, sem poosebljena mati Tereza, ljubeča in razumevajoča. Vsake toliko pa sem mama, ki na prosto izpusti zmaja. Ta se prebudi, na primer, takrat, ko na prepleskani steni skrivnostno zrastejo voščen(kin)e rože. Čeprav zmaja skušam krotiti, vendarle nisem krotilec zmajev. K sreči imam pri roki namesto dresurne palice čtivo 1 z naslovom Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši in čtivo 2 (bolje eno več kot eno premalo) z naslovom Otrok v tebi mora najti dom. Prva mi z vsakdanjimi primeri in dodanimi vajami odstira vpogled v lastne občutke, zaradi česar se učim lažje sprejemati čustva otroka (tudi oz. predvsem tista, ob katerih mi je nelagodno). Druga me vodi v čas prvih izkušenj, kjer spoznavam svojega notranjega otroka in ga objemam za nazaj – da lažje objamem otroka tukaj in zdaj. Obe imata čarobno moč. Pomagata miriti maminega zmaja.
Kot mama rastem z vsako navdihujočo knjigo, ki jo prebiram sama, morda še bolj pa takrat, ko zmorem o zmaju, skritem globoko v sebi, spregovoriti tudi z otrokom. Slikanica Mamin zmaj ponuja simpatično iztočnico s pravimi besedami in optimističnim koncem.
Mici in Mala bereta: Mamin zmaj, 2020, KUD Sodobnost International
Mami bere: Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši, 2020, Mladinska knjiga
Mami bere tudi: Otrok v tebi mora najti dom, 2020, Knjigarna Felix
DSC_7254
DSC_7238
DSC_7244
 Dragi zmaj, hvala za obisk pa naj se ti nikar ne mudi nazaj!

Beri naprej →

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 3

Tretji zmagovalni tandem.
V mraku sem jo z dežnikom primahala iz bližnjega gozda, kjer sem nabirala darove narave, da bi za prvošolčke pomagala pričarati prijetno prvo srečanje s šolo. Njihova učiteljica je čudovita, srčna ženska, ki bo poskrbela za šestletnike z vso odgovornostjo in ljubeznijo. In oboje jim bo nudila vse do konca junija, ne glede na to, v kakšni obliki se bo pouk izvajal. Z zaupanjem in pozitivno naravnanostjo bom v šolo odpeljala tudi Mici. V soncu ali dežju – vedno bo imela naju z očkom. In dokler bova midva njena trdna skala, njeno mirno pristanišče, lahko okrog nas divja neurje, pa bomo skupaj prebrodili vse. Na to me je spomnil enkraten priročnik očeta in sina Bucaya z naslovom O starših in otrocih. Branje, ki prinaša modrost (ali pa samo opomnik, saj to modrost v resnici že nosimo v sebi) o tem, kako ohranjati in poglabljati temeljne vezi, je polno, kot je Bucayu v navadi, zgodb, a tudi tehtnih misli. Avtorja sta čudovito ubesedila, kako postaneš starš in kaj je bistvo naloge, ki ji pravimo vzgoja. Še posebej pa sem jima prisluhnila v tistem poglavju, kjer kot najbolj naravno obliko vzgoje izpostavita poučevanje. Tako pravita: “Biti navzoč. Poslušati. Razumeti. Tolažiti. Ne podcenjujmo neizmerne vrednosti te druge vloge, ki zaradi svoje preprostosti morda ostaja v senci zahtevnejših, kot sta otroke preživljati in jih vzgajati.”
Sicer pa verjamem v to, da se šola skriva v slehernem kjerkoli in kadarkoli, če v otroku vzbudimo vzgib za potrebo po učenju. Knjiga Vodnik za raziskovalce živali je eden takih virov znanja, za katerega namesto učilnice potrebuješ polje in gozd, namesto table pa tla in nebo in vse vmes. Mici so prepričale nazorne fotografije in obvladljiva količina besedila, mene pa dodane naloge in kvizna vprašanja in zanimiva dejstva. Ste vedeli, da na površini 1 x 1 metra in globini 30 centimetrov živi med 50 in 200 živali?
Mami bere: O starših in otrocih, Jorge Bucay in Demian Bucay, 2020, Mladinska knjiga
Mici bere: Vodnik za raziskovalce živali, 2020, Založba NARAVA
DSC_7231
Raziskovalci, maham vam!

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 2

Drugi odličen knjižni tandem – za mladiče na prehodu v šolo, za tiste, ki potrebujejo miceno več podpore, morda celo za malo mlajše (tiste z več zanimanja in zmožnostjo daljše pozornosti), ej, tudi malo večjim bo prišlo prav.
Moje srce skače od sreče (Rose Lagercrantz, Eva Eriksson, prevedla Danni Strazar) je čisto sveže nadaljevanje otroškega romana Moje srečno življenje. Mici je komaj čakala, da začneva z branjem in izveva, kako je Dani preživela počitnice pri prijateljici Elli Fridi. (Seveda imamo tudi prvi del.) Naša punca morda res že zna brati, a ji družinsko branje veliko pomeni; najraje se mi zarije pod perut in žarečih oči uživa v zgodbah. Priznam, pri meni ni nič drugače. Roman kratkih poglavij in jasnih povedi je pisan na kožo mlajšemu bralcu (ali tistemu oklevajočemu bralcu, ki se pri urah književnosti skriva za berilom, da bi čim dlje ostal neopažen). Njegova edina pomanjkljivost je, tako meni sobralka, da se poglavja prehitro končajo in da je knjigo težko zapreti. Kar se mene tiče, je pika na i v zgodbi pozitivno vzdušje, ki nas neumorno opominja, kako preprosto je v resnici biti srečen. Aja … Da ima dogajanje zaplet, je jasno, vsaka dobra zgodba ga ima – več pa ne izdam! 😉
Vzgojiti zadovoljnega, srečnega in odgovornega otroka sicer ni tako lahko, kot je izgledalo, preden sem postala mama. Se znamo najti med goro stvari, ki jih kupujemo, da bi zapolnili, kar nam manjka, in v teku na dolge proge, ki mu pravimo življenje? Odraščanje je postalo precej težaška naloga. V knjigi Karmen Mandl Moje supermoči odločanja in zaupanja vase sem našla vaje, ki lahko otroku pomagajo ubesediti čustva, navodila za preizkušanje čutov, naloge, ki ga vodijo do boljših odločitev … Dvigujem palec, učiteljica v meni zadovoljno kima. Vsak nosi v sebi “supermoči” – ki nam pomagajo videti lepoto v napakah in zaupanje v negotovosti. Tudi moja skrita želja je, da bi vsak frkelj zacvetel v samozavestnega mulota.
Mici bere: Moje srce skače od sreče, 2020, Založba Zala
Mami bere (v Micini družbi): Moje supermoči, 2020, Anksio, Center za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim
DSC_6819
 Katere pa so tvoje supermoči?

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 1

Ugotavljam, da bomo jeseni 2020 (spet) dobro brali. Morda je ozimnica novitet res malo okleščena, a se mi zato zdi toliko bolj kakovostna.
Z Mici sva že zbrali nekaj svežih predlogov za bralce začetnike – kar je mlada dama požegnala, to sva dali na kup. Ne samo za šalo, ampak čisto zares sem v objave uštulila še čtive za odrasle bralce. Mi smo mladini za zgled, vsi dajmo knjige v roke vzet’. (Še rima mi je uspela, ha!)
Kje začeti? Navadno je dobro začeti na začetku.
Predstavljam prvi tandem specialne literature za mini mulce in mame (lahko tudi za očke, ampak …, no, to bi rada videla).
Za mizo sem jo našla s Hudo Ajdo. Našo svežo sedemletnico. Nisem bila prepričana, če knjigo gleda ali bere, definitivno pa jo je čisto prevzela. Čez dva dni sta se s tamalo gužvali na kavču – vsaka s svojo Ajdo in nosom v porisanih straneh. Ajde, sem si rekla, to moram preveriti tudi jaz. “Smešna je!” se je hihitala Mici, Male pa nisem niti vprašala, ker bi v vsakem primeru rekla isto (sestra je zakon in vzornice se posnema).
Že na prvih straneh stripa se na ogled postavi razredna slika “samih kretenov”, na kateri jo instinktno zaznaš – Ajdo. Ne toliko zaradi namrščenega čela niti zaradi črnega oblačka nad njim. Bolj te v njeno smer usmerijo prestrašeni pogledi mulčkov, ki so dobili to “čast”, da stojijo ob Ajdi. Ta hudi. Moram posebej napisati, da junakinja ni pocukrana kot njeno luštno ime? Še sam pomisliš, da se to ne bo dobro končalo, potem pa presenečeno ugotoviš, da ni samo hecna – črni humor jo dela živo, presneto živo! Da bo jo Mici razumela, bo trajalo še kako leto, pa vendar. Mama v Ajdi nisem videla samo iskrive pokore, ampak se mi je, Marijica, prikazala kot iztočnica za iskrene pogovore s sedemletnico, ki jo radi dajejo napadi trme in samosvojega dokazovanja … Prvi del Hude Ajde ni bil dovolj, izposoditi smo si morali še drugega. 😉
V dodatno pomoč (ki vedno pride prav) mi je bil priročnik Kaj razmišlja moj otrok? Izjemno nazoren je, odličen za poljudo rabo. Izhaja iz “kritičnih” scenarijev, v katerih otroka navadno vidimo kot malo sitnobo, s podajanjem ozadja izpadov pa nam avtorica ponuja vpogled v frustracije, ki se v resnici odvijajo v odraščajoči bučki. Praktično in uporabno! 💪
Mici bere: Huda Ajda, 2020, Založba Vida
Mami bere: Kaj razmišlja moj otrok?, 2020, Založba Didakta
 118628247_312057846730329_3042928182924506872_n
118585599_881123279083666_8110187319636798299_n
Se beremo!

Knjiga v paketu vsak mesec v letu

Ali še vedno velja, da poštar zvoni samo dvakrat? Pred časom se nam je pokvaril zvonec pri vhodnih vratih. Nihče se ni obremenjeval. Le poštarja sem kdaj pogrešila ali katerega od paketov, ki so prihajali na naslov, kjer nihče (skoraj) nikoli ne odpira vrat … Ni ga čez veselje ob prejemu paketa. Odpiranje in pričakovanje, kaj bo pokukalo izza kartonastih platnic, je vredno čakanja. Sama sebi stisnem petko vsakokrat, ko zapakirana knjiga na otroška obraza pričara enako zadovoljstvo kot punčkasta igrača. Tudi zato knjige še vedno kupujemo. Dve kavi lahko vsak mesec zlahka pogrešim, ker ju unovčim na najboljši možen način …

V letu 2020, ko je življenje obstalo pred mnogimi zaprtimi vrati, je zaživel vzporedni svet na drugi strani ekrana. Delamo preko spleta, šolamo se preko zooma, za zdravniški pregled in zdravila (neverjetno, a resnično) prosimo preko mailov, namesto zdravstvene kartice pa prilagamo fotografije … Nič čudnega torej, če tudi knjige nakupujemo s klikom ali dvema. Še več. Če se naročimo na knjižne škatle, ki prihajajo vsak mesec, ne prihranimo le dinarčkov, ampak tudi čas. Dobro, to je relativno. Če kupiš mačka v žaklju, imaš dve možnosti – lahko zadeneš terno ali pa izkupiček ni takšen, kot si pričakoval. To je riziko, ki ga sprejmeš ali pač ne. Trenutno so za otroke pri nas na voljo trije abonmaji. Za dva skrbi Knjiga meseca, za tretjega pa Leto pravljic. O smiselnosti nakupa presodite sami. Zase pa vem, da dokler sem jaz glavna pri hiši, bomo več kot v ekran gledali v knjige iz listov in platnic. No, vsaj otroci. Jaz sem že izgubljen primer … (In prevelik gurman, da ne bi kupovala za svojo dušo.) Beri naprej →

Jagodni izbor slikanic leta 2020

Glejte jih, fine otroške knjige zadnjega leta. 
Ali še bolje – ne jih samo gledati, odprite jih in berite. Tiho, glasno, v dvoje, troje …
Krasne so tudi za spravljanje v darilno vrečko ali, še bolje, za povezovanje s pentljo. Samo povem. Ker bo december kmalu.
 
Tukaj so njihovi glavni atributi – da ne boste rekli, da niste vedeli.
Ocenjujemo: Mici, Mala in mami
 

O ODRAŠČANJU V SODOBNI DRUŽBI …

1. Morski konjički so razprodani

Katja Gehrmann in Constanze Spengler, 2020, Založba Zala (za otroke 3-8 let)
 DSC_8493 (Large)

Beri naprej →