Prva izbira Pri Sofiji: Klemen, Mija in nova hiša

*Kategorija: od 3 do 8 let

Hiša je dišala po toploti kaminske peči in po sveže opranih plenicah, ki so visele sredi dnevne sobe. Izza priprtih kuhinjskih vrat je prihajal smeh, ki se je ves čas odbijal zdaj od enih, zdaj od drugih ust. Sredi naložene kuhinje, pobeljene z meglicami moke, je Mici atiju pomagala tehtati sladkor. Nič kaj jezno sta nergala nad onemoglo baterijo v tehtnici, medtem ko sem se jaz izogibala oazam jajčnega beljaka na mizi, ki se je šibila pod sestavinami za najbolj mastno pustno slaščico. Sredi namiznega kaosa je kukala zelena frizura družinske sreče, ki bi naj bila moj osebni opomnik, da se lepota in sreča skrivata v preprostih stvareh – tokrat k sreči na njej ni pristala nobena vrečka pecilnega praška, nobena površno odvržena krpa … Obraz mi je obarval nasmeh.

Če bi nas v taistem trenutku zmotil naključni obiskovalec, bi rekel, da smo zabavni, da pa ima naš dom precej “pomanjkljivosti”. Igračke iz kinderjajc prežijo na vsakem koraku (pazi, dobesedno!), več kotov “krasijo” neestetske škatle za reklame in naškrinclani papir izpod Micinih ustvarjalnih rok, mačja krama priča, da živimo v simbiozi s štirinožnimi bitji. Od nekod prinaša vonj polulanih in pobruhanih plenic, ki čakajo, da se pralni stroj zopet izprazni. Navlaka išče prostovoljca, ki jo bo pospravil. A roke so polne. Ne utegnejo se ubadati s takimi postranskimi malenkostmi. Konec koncev so polne vriskajočega in grulečega življenja. Z možem složno ugotavljava, da od vsega živahnega vrveža hiša kar poka po šivih – ker je samo hiška majhnega naselja sredi (trenutno zasneženih) polj. Hiška, ki se ni nadejala tolikih parov rok in ki si morda potihem želi, da bi bila večja, prostornejša …

DSC_8335 (Large)

 

Tako so si v prisrčni slikanici Klemen, Mija in nova hiša avtorice Libby Gleeson želeli tudi Klemnovi starši, sploh mami se svetijo oči ob pogledu na novo stanovanje. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 1

1.dan

Hihi, a ni luštno, kakšne vzdevke dajejo malčki sebi in drugim, ko se v govoru še lovijo? Tako sem postala Jotka, ker so črke v mojem imenu očitno konkreten zalogaj. :) Če se prav spomnim (no, tako so mi vsaj povedali), sem pred šolo tudi sama govorila malo po svoje. Tamala je na hece. Ko je začela čebljati, smo mislili, da nas bo vse preglasila, potem pa je kar utihnila. Je bila kriva duda? Ne vem, ne morem trditi. Morda bi me začelo skrbeti, če ne bi požirala slikanic. Taka nabrita pikica je, z ogromno energije, ampak ko odpreva knjigo, se umiri in prisluhne. Tako je bilo skoraj dve leti. Potem pa – eksplozija besed. Stavki. Le nekaj glasov je manjkalo – v je kar izpuščala, k in g sta bila nejasna. F nikakor ni prišel na vrsto, r pa je bil sploh zgodba zase, zamenjal ga je j. Tudi l-ja ni bilo na spregled. Na začetku me to ni skrbelo. Zanimivo, šumniki in sičniki, ki razvojno gledano pridejo na vrsto zadnji, ji težav niso povzročali. Vem, razvoj glasov je kompleksen in ni nujno za vse enak, vendar mejnikov nikakor nisem uspela odmisliti – saj so vendar z razlogom mejniki. Uh, vseeno me je jezilo, ko se je kdo od načitanih sorodnikov vpičil v katero od bučkinih prirejenih besed! Pa kaj, če s sosedovim hantekom luščiva hižoj, tudi fantje in fižol še pridejo na vrsto …

 

mala jotka_1

Beri naprej →

Kako je cel razred pisal eno pravljico

Leta nazaj je našo družino dopolnil nebogljen otrok, ki se je razvijal malo po svoje, s svojim tempom in na svoj način. Še preden je dopolnil prvo leto, je postal tarča šepetajočega negodovanja. Da mu nekaj manjka. Da nikoli ne bo ta pravi, sem slišala reči. V meni je vrelo. Iztegnila sem jezik in kremplje in vseeno mi je bilo, če bodo po pogovoru ostale brazgotine. Kako je mogoče nekoga odpisati pri devetih mesecih? Zakaj nekoga odpisati sploh kadarkoli? V tega otroka sem verjela bolj, kot sem študentka v tistem trenutku verjela vase. Pa je zrasel – kot vsi drugi otroci.

Potem pa sem leta kasneje pristala v šoli med posebnimi učenci. Posebnimi v najboljšem smislu. Grizla sem, grizla, da sem preplezala njihove zidove. Na drugi strani, končno zares med njimi, pa sem se počutila zelo doma – bilo je ves čas po malem kaotično, pa vendar tako pristno in polno vzajemne naklonjenosti. V učencih sem iskala najboljše, kar so lahko dali. Od njih sem veliko zahtevala, a le zato, ker sem vanje verjela. Njihove (življenjske) zgodbe so me vedno znova potolkle, vendar sem zaradi njih postajala močnejša in subtilnejša. Vsako leto sem eno skupino junija vključila v poseben projekt. Lanske devetošolce sem celo leto crkljala z zgodbami, tik pred počitnicami pa sem pred njih postavila velik list papirja in pisalo. Napisali bomo pravljico in v njej bo nastopal prav vsak od vas … 

 

boy-1262989_1920

 

Ko zdaj pomislim nanje, sem resnično ponosna. Marsikdo bi rekel, da niso sposobni tovrstne ustvarjalnosti. Da niso sposobni, pika.  Beri naprej →

Kdo živi zgodbo Pri Sofiji?

Pred šestintridesetimi leti je na svet prijokala deklica. Vedno tiha in zamišljena, tak nezahteven otrok, je v vrtčevskih vzgojiteljicah zanetila skrb, da z njo nekaj ni čisto vredu. Ker pri petih ni bila dovolj socialno aktivna, kot bi rekli dandanes. Tako je, nevede in nehote, zanetila skrb še v mami, ki si ni mislila, da bo njen deklič deležen takih sodb. Saj je vendar že pri treh z gumbi pošila vse kuhinjske krpe in pri štirih sama brala knjige … Le soja žarometov nikoli ni marala. Morda zato je leta kasneje pustila zaspati tudi pevske vzgibe. Dolgo se je iskala, a če se je kje našla, se je našla med besedami. Prvi osnovnošolski poskusi ubesedovanja so jo nagradili s knjigo – Guliver med pritlikavci jo je vedno znova opominjal, da je življenje potovanje, na katerem nisi vedno med sebi enakimi, a da boš tja slejkoprej prispel …

DSC_7946 (Large) Beri naprej →

Ko pridejo na vrsto poučne knjige

Mami, kako pride dojenček iz trebuha? Lahko si mislite, da je bilo to vprašanje, ki sem ga zadnjih devet mesecev slišala največkrat. Jasno mi je bilo, kaj jo bega. Saj v trebuhu ni luknje, skozi katero bi lahko pokukalo dete. Vsaj ne dovolj velike, ker popek zelo očitno ne sodi v tako kategorijo lukenj … Po resnici povedano sem z odgovorom malo cincala. Kar precej, v bistvu. Mici bi znal resnični odgovor zbegati, če ne že prestrašiti, in ona vsako frustrirajočo informacijo prebavlja kar nekaj časa. Po navadi ob za naju z možem najbolj nezaželenem času – recimo takrat, ko bi (že davno) morala spati. Vam je to kaj znano?

Ker je bila punca vztrajna in se ni pustila kar tako odgnati z mlačnim in površnim odgovorom, sem ji kupila priročnik za mini mulce.

DSC_7874 (Large)

 

Take knjige imenujemo poučne, informativne ali tudi didaktične knjige. Poučne knjige vsebujejo praktične (in resnične, preverljive) informacije s strokovnih področij (živali, stroji, človeško telo, dinozavri itn.) – to so priročniki, atlasi, enciklopedije, slovarji … Če so namenjene najmlajšim (predšolskim) otrokom, imajo navadno obliko slikanice. Včasih so preoblečene tudi v literarno slikanico, da bi otroci po njih posegali z večjim zanimanjem. Zgodbe kakopak bolj pritegnejo kot suhoparni podatki. Beri naprej →

Vzgojimo bralca: Kako se poraja pismenost

PRVA IZBIRA PRI SOFIJI: KAKO VZGOJITI BRALCA 3

Po prvem (kako z vzgojo bralca od majcenih nožic naprej sploh začeti) in drugem delu (kakovostne slikanice) bi vam v tretjem delu povzemanja zapisov zadnjih dveh let na kratko želela predstaviti obdobje porajajoče se pismenosti, ki je ključno za otrokov kasnejši razvoj bralnih, govornih in grafomotoričnih spretnosti. Naj ponazorim s primerom: grafomotorične vaje vodijo do lažjega (in bolj estetskega) zapisovanja črk; več bo otrok pripovedoval, manj težav bo imel z retorično spretnostjo; več zgodb bo slišal, bogatejša bo njegova domišljija (posledično pa bo imel več idej in uspešneje bo reševal različne probleme).

Kljub vsemu ne pozabite. Otroci so različno dojemljivi. Vsak je svet zase. Njihovo prvo in najpomembnejše delo v predšolskem obdobju je igra. Pismenost se pri malčkih poraja skozi njim zanimive dejavnosti in igro, nikoli zato, da bi jih nekaj (na silo) naučili … Čas, ki ga boste kot družina preživeli ob knjigi, naj bo prijeten. Zanimanje za branje in obbralne dejavnosti se bo pri enih otrocih pokazala prej, pri drugih kasneje. Morda velikega interesa ne bo nikoli. Tudi to je  normalno. 😉

Vabim vas, da pobrskate po rubriki Vzgajamo bralce. Teorijo sem ves čas preizkušala v praksi – ne le kot učiteljica, ampak tudi kot mama nabrite Mici. Ko boste iskali ideje, pa je veliko različnih dejavnosti (s fotografijami za lažjo predstavo) opisanih v rubriki Ustvarjalnice.

SRCE3

Predšolsko obdobje, v katerem otrok pridobiva podlago za branje in pisanje (pa tudi za poslušanje in govorjenje), imenujemo porajajoča se pismenost. Razvoj pismenosti poteka preko opazovanja ter posnemanja vzorcev iz otrokove bližnje okolice (staršev, starejših bratov in sester …). To je čas, ko otrok postane dojemljiv za glasove, črke, besede.

SRCE2

Porajajoča se pismenost naj poteka spontano (skladno z otrokovimi sposobnostmi in interesom) ter v obliki (didaktične) igre.

Posebno pozornost pri tem posvečamo:

  • družinskemu branju in pripovedovanju,
  • oblikovanju spodbudnega tiskovnega okolja,
  • vidnemu in glasovnemu (slušnemu) razločevanju,
  • urjenju grafomotorike (gibalne sposobnosti za pisanje).

 

SRCE2

 

V obdobju porajajoče pismenosti se učenje branja začne že pred spoznavanjem posameznih črk. Otrok se ob branju odrasle osebe postopoma spoznava – najprej z besedili, kasneje z besedami in glasovi, nato s črkami. Črke spoznava veliko prej, kot se jih uči (pisati). Za urjenje spretnosti, ki bodo otroku pomagale do lažjega branja, je lahko koristen pripomoček tudi slikopis.

 

SRCE2

 

Pred ali po branju se lahko z otroki lotimo različnih zanimivih dejavnosti:

  • gibalne dejavnosti (igre z žogo: kotaljenje, metanje, lovljenje …),
  • glasbene/rajalne dejavnosti (pesmice o žogi, npr. Žogica Marogica, Rdeča žoga …),
  • likovne dejavnosti (barvanje, tiskanje, risanje, slikanje, rezanje, lepljenje kroga …),
  • govorne dejavnosti (vaje za lažjo izgovarjavo črk),
  • dejavnosti za usvajanje prostorske orientacije (konkreten prikaz, kaj je spredaj – zadaj, pod – nad, visoko – nizko, blizu – daleč, močno – nežno …),
  • predbralne dejavnosti (prepoznavanje velikih tiskanih črk, besed),
  • matematične dejavnosti (štetje, geometrijski liki).

Vendar: branje ne rabi biti vedno pospremljeno z dodatno aktivnostjo niti za vsako ceno (ni nujno, da bo otrok zmeraj razpoložen).

 

SRCE2

 

Knjige so čudovit “pripomoček”, s pomočjo katerega lahko malčkom pomagamo izboljšati besedno izražanje – postopoma in preko zabavnih besednih iger. Otrok pri tem nikar ne omejujmo, lahko pa pomagamo z lastnim zgledom. Zanimivo je pripovedovati tudi zgodbe ob slikanicah brez besedila.

 

SRCE2

 

Vseh otrok pravljice morda ne bodo pritegnile. Veliko odličnih knjig je tudi med poučnimi (informativnimi) “priročniki” z različnimi tematikami – od takih za najmlajše v obliki kartonk naprej. Otrokom bodo obogatile besedišče, njihove misli pa okupirale s praktičnimi dognanji o svetu, ki jih obkroža. Domišljijo spodbujajo izmišljeni (pek Mišmaš) in resnični junaki (zdravniki, gasilci …), svet pa velike ume potrebuje ravno toliko kot velike zgodbe.

SRCE3

Vzgojimo bralca: Izbirajmo kakovostne knjige

PRVA IZBIRA PRI SOFIJI: KAKO VZGOJITI BRALCA 2

Po zapiskih o branju kot vrednoti in o smernicah, kako z vzgojo bralca sploh začeti, sem zbrala misli, ki potrjujejo, da (vseživljenjskega) bralca v resnici ne oblikujejo samo starši, ampak tudi dobre, kakovostne knjige. Res je, da so starši otroku prvi dober zgled, a so vendar odlične knjige tiste, ki s svojo skoraj magično prepričljivostjo kličejo po še. V njih živi vesolje življenj … samo odpreti jih moramo in pustiti besedam, da nas vodijo tja, kjer še nismo bili.

Drugi del tako prinaša zapiske o tem, kako prepoznati kakovostne knjige in kakšen učinek imajo na malega bralca. O tem že dve leti pišem v rubriki Vzgajamo bralce.

srce4

Knjige vedno izbiramo glede na interes in individualne sposobnosti malega bralca. Naša izbira pa naj bo kakovostna, saj bo tako v največji meri omogočala otrokov vsestranski napredek.

srčki

Dobro knjigo najbolje dopolnjuje dobra ilustracija – kakovostna in brez nepotrebnih kičastih dodatkov. Za razliko od slabe ilustracije bo otroku pomagala razvijati domišljijo in mu dala krila, da bo lahko zgodbo doživel po svoje.

srčki

Pravljice berite vedno znova. Ponavljanje bo otroku pomagalo bolje razumeti zgodbo, sebe in ravnanja drugih, hitreje bo razvijal besedni zaklad ter domišljijo in se uspešneje učil reševati težave.

srčki

Vsaka klasična pravljica ni nujno tudi najbolj primerna izbira za vašega otroka. Za skupno branje z malčkom izbirajte sporočilno in jezikovno bogate zgodbe. Izognite se tistim, ki posredujejo neželene vrednote. Otrokom razširite obzorje: svet deklic ni le svet princesk in fantki ne bodo nujno neustrašni vitezi. Dajte jim občutek, da so pomembne vse njihove kvalitete in da se za uspeh ali srečo ni potrebno spreminjati.

Vzgojimo bralca: Kako začeti

PRVA IZBIRA PRI SOFIJI: KAKO VZGOJITI BRALCA 1

Dve leti že pišem.  Dve leti najboljših knjižnih izbir za otroke, dve leti idej za ustvarjanje ob slikanicah, dve leti starševskih prebliskov in spoznanj o tem, kaj je potrebno, da dojenček zraste v bralca, bogatega zaradi izkušnje, ki je neprecenljiva in ki mu je nihče ne more vzeti.

Tukaj sem zbrala nekaj najpomembnejših temeljev o starševskem vzgajanju bralne kulture, okoli katerih je tekla beseda v preteklih zapisih. V želji, da pridejo prav, jih ponovno objavljam v obliki kratkih misli. Če vas zanima še več, pa so moje izkušnje na dolgo in široko (drugače včasih ne znam) opisane v rubriki Vzgajamo bralce.

Prvi del prinaša zapiske o branju kot vrednoti in smernicah, kako z vzgojo bralca sploh začeti.

SRCE

Spoznanje, kaj pomeni brati otroku:

V prvih mesecih življenja – nuditi bližino in spletati vezi.

V dojenčkovem prvem letu – spodbujati razvoj govora, bogatiti besedni zaklad.

V malčkovem predšolskem obdobju – podarjati čas, gojiti radovednost, spoznavati jezik in njegova pravila, spoznavati zakonitosti sveta, v katerem živimo, in razbirati čustva ljudi, ki nas obkrožajo, tudi svoja lastna.

V času šolanja – uriti koncentracijo, razvijati domišljijo, razmišljatipovezovati in sklepati.

Vse življenje – spodbujati izražanje, kreativnostosebnostno rasti.

 

trak

 

Že dojenčku dajte vedeti, da je knjiga del vašega življenja.

Pohištvo, ki spodbuja prvi stik dojenčka s knjigo: fotelj pred knjižnim regalom.

Knjige naj bodo otroku dostopne in pri roki povsod, kjer jih potrebujemo.

trak

 

Zgodbe berimo na otroku primeren način – tako bo branje povezoval s prijetno izkušnjo in sproti razvijal interes za druženje s knjigo. Otroku dovolimo, da si o prebranem sam oblikuje predstavo, in mu ne vsiljujmo našega pogleda na zgodbo.

 

trak

 

Če otrok ne kaže interesa za knjigo, še ne pomeni, da interesa nima. Otrokovo pozornost povečujte na zabaven način: spreminjajte glas, del besedila zapojte, vključite lutke, vlogo poljubnega lika v pravljici naj prevzame otrok.

Če je potrebno, zgodbe skrajšajte, namesto da otroka oštevate, ker ne more zdržati pri miru.

Skupno branje – ne glede na to, kako dolgo traja – naj bo prijeten čas. Tako ga bo otrok povezoval s toplino, varnostjo in ljubeznijo.

Poezija za otroke

V osončen zimski dopoldan sem potiskala voziček in opazovala mir v zelenju okoli naju z Malo. Drobci idile so mi nasmejani mahali z vseh koncev in krajev. Na pragu nizke hiše se je z zaprtimi očmi sončil maček. V precej razredčeni škarpi je med golimi drevesi žvižgal ptič. Sivkast dim je priplesal iz dimnika, potem pa se hitro spustil proti tlom, da je v nosnice nosilo vonj po ogreti zimi. Okoli mojih ušes je zavelo po prihajajoči pomladi; morda pa je bil le navihani veter, ki mi je mimogrede razmršil lase. Čista poezija. Mala je kukala iz vozička tiho, kot že dolgo ne, kot bi tudi sama vpijala zvoke okoli naju. Na kolesu se je mimo pricijazil striček rožnatih lic in zvedavega pogleda. Pozdravil je in načel pogovor o vremenu pa o tem, da je sicer res še zima, nimaš kaj. Nikoli prej ga nisem videla. A na vasi je tako, da je vsak vsakemu znanec, če se srečata na poti, besede pa so tople in mehke. Tega v vrvežu pozidanih ulic ne doživiš. Sonce si je vzelo zalet in se na vso moč rogalo zimi, ki se je ogorčena potuhnila za kokošnjak neke druge vasi. Kakšen dan! Poezija, kot je ne najdemo v knjigi. Ali pa le redko, ker jo zmorejo ubesediti le največji umetniki.

Razmišljam o poeziji. Ker sem spet na tej prvi stopnji. Ker svežega otroka vpeljemo v literaturo najprej z rimano besedo. Najin voziček niti približno ni vedno tako miren in spokojen kot danes, v bistvu me boste na cesti prepoznali po (upam, da ne preglasnem) petju in spakovanju mencajočemu bitjecu, zamotanemu v košari pred mano. Uspe mi, da se Mala zasmeje. Ti si moj sonček, moj mali sonček, s teboj sem srečen, s teboj sem mlad. In če ne veš še, kako te rad imam, naj povem – ti si moj zaklad. V ritmu jo zibam – podobno kot doma na toplem po njenih ročicah in brcajočih nožicah plešem ob bibarijah (kaj so in v kateri knjigi jih najdete, piše tukaj, zato se ne bom ponavljala). Tudi kakšno uspavanko sem si že izmislila, recimo po predlogi Nina nana – posodobljeno in personalizirano, da je še pikičino ime zraven.

Poiščem knjigo pesmi, ki jih je Mici oboževala, ko je dopolnila dve leti. Večino še vedno znam na pamet, sploh tiste o stari lisici, krašenju božičnega drevesa in miški, ki peče potičko. Anja Štefan se spozna na svoj posel, zato toplo priporočam knjigo Lonček na pike (Anja Štefan, Mladinska knjiga, 2009), čeprav ne morete zgrešiti z nobenim njenim izvodom. Prvih sedem pesmi iz te knjige boste našli tudi na Wikiviru, ampak če sem čisto iskrena, ga ni čez dobro staro listanje. Sploh ko se lotimo branja z otrokom – takrat je oprijemljivost slikanice še toliko bolj pomembna. Res pa je, da poezijo čutimo ali pa je ne. Tudi otroci včasih potrebujejo čas, da sprejmejo slikanice z besedilom, ki se rima. Če vašemu otroku take knjige danes morda ne bodo sedle, poskusite spet kdaj drugič ali morda s katero drugo zbirko. Klasiko verjetno že poznate. Ste morda uspeli pokukati v novo Kaj se skriva očku v bradi (Boštjan Gorenc)? Če ste tik pred tem, da dokončno obupate nad rimami (ali pa že ste) – imenitne in povsod popularne zgodbe v rimah ustvarjata tudi Julia Donaldson in Axel Scheffler, avtorja Zverjasca, Najprisrčnejšega velikana in Zgodb iz želodjega gozda, recimo (seznam se tu sploh ne konča!). Da ne boste rekli, da niste vedeli. 😉

DSC_7727 (Large) Beri naprej →

Nov logotip ob 2. obletnici bloga

Kmalu, 26. januarja, bosta minili dve leti, odkar sem zainteresiranemu občinstvu predstavila blog Pri Sofiji. Za tretje leto objavljanja sem zastavila veliko načrtov (in še več idej). Naj se jih uresniči čim več! Ker pa je nekje treba začeti, zakaj ne kar z osveženim logotipom.

 

23376174_1996190550657985_7903891829566049810_nVesna Kitthiya. Krajinska arhitektka po izobrazbi, ki se v zadnjem času posveča prostoživečim živalim prijaznega zunanjega prostora ter sporočilnim miniaturnim ilustracijam v kontekstu sobivanja z našimi sopotniki na dveh ali več nogah. Tako pravi sama.
Nekaj je na njej in njenih risbah. Nekaj odpičenega in hkrati ravno prav … normalnega. Nekaj tako avtentičnega, da je celota skrajno simpatična. Morda me je prepričala s preprostostjo, malo pa zagotovo tudi s prirojeno prleško dostopnostjo. Prijetna sogovornica. Osebno sva se pred časom, tako mimogrede, spoznali v družbi, ki je vabila ustvarjalno vnemo, in ko še nisva razmišljali, kaj nama poznanstvo lahko prinese. Šele kasneje, ko sem odkrila Loščiko, so mi njene podobe v miniaturkah dokončno razkrile, kako topla in iskriva oseba je. In vsaka risba – tako enostavna, a vendar tako polna, tako zgovorna – odseva vse, kar je. Lepo je odkrivati Loščikin svet dvodimenzionalni svet kuncev, rac, mačk in kar še je štirinožnega živelja.
Pocukala sem jo za rokav in prosila za Sofijin portret. Tako spontano je bilo in drugače sploh ni moglo biti. 
Potem pa Vesna ni narisala samo ene Sofije, ampak kar tri. Izbira ni bila lahka, a izbrati je vendar bilo treba. Beri naprej →