Sofijin kovček zgodb: Vagonova Vilma

Od prvih Sofijinih uric je minilo že 29 mesecev. Skoraj dve leti in pol! Pa se mi zdi, kot bi bilo včeraj, ko sem pred otroki prvič  odprla bel kovček in svoj glas posodila lutki s kitkama in rumeno obleko, ki je bila narejena posebej za to priložnost. V vsem tem času nisem niti enkrat pomislila, da bi med knjige iz Sofijinega kovčka (ki je, mimogrede, Petrin – tiste Petre, ki mi bralne urice v svojih prostorih omogoča, hkrati pa si brez nje mesečnih srečanj sploh ne znam predstavljati, tako super sodelujeva!) uvrstila zgodbo, ki je ne bi vsaj kdo že priporočal. Ki ne bi že šla skozi sito pozornih bralcev. Ki ne bi bila nagrajena ali obkljukana kot kakovostno branje.

V bistvu ne vem, kaj me je pičilo meseca marca. Knjigo za srečanje tega meseca sem že izbrala. Potem pa sem zvečer pred sobotnimi uricami v roke vzela eno drugo knjigo in jo vtaknila v svojo popotno boršo, ki ima vse značilnosti Sport Bilijeve torbe. Ni da ni. V zavodu Bodidobro sem pred poslušalci zadevo skušala malo zaigrati. Sofija, kaj si ušpičila? Zamenjala si knjigo! Otroke sem najprej vljudno vprašala, če bi to drugo zgodbo sploh želeli poslušati. K sreči so pritrdili. Tako je naneslo, da sem prvič nekomu, ki ni Mici, prebrala Vagonovo Vilmo. Slikanico, ki sem jo – po najboljših močeh in kakor sem pač vedela – ilustrirala sama. Šest let nazaj sem jo s svinčnikom, kako pa!, zapisala v beležko. In veste kaj, otrokom je bila všeč! Sploh ne vejo, kako so me razveselili! Zgodba o Sofiji torej ni brca v temo, čeprav je potrebna manjšega frizerskega posega. Morda pa nekega dne iz te fotoknjige domače obrti zraste zaresna knjiga … Pobožne želje so zapisane in jih pošiljam v nebo. :)

Seveda! Tudi ustvarjali smo – prelepe kazalke iz spomladanskih rožic za najljubše mamice. Res škoda, da jih nismo uspeli poslikati! Morda pa katera od mamic pokaže svojo.

IMG_0306 (Large)

Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Trije razbojniki

Februarske Sofijine urice so minile v znamenju razbojništva. Tiste vrste razbojništva, ko se naropani zlatniki porabijo za najboljši namen – za otroke.

S pomočjo črnega in rdečega ogrinjala sva s Sofijo prebrali zgodbo Trije razbojniki. Poznate? S poslušalci tokrat nismo kukali samo v kovček zgodb, ampak tudi v skrinjo z zakladom, čisto pravimi zlatimi čokoladnimi kovanci. :) Zlatnike smo si v nadaljevanju kajpak tudi izdelali in jih spravili v mošnjiček. Pa še preoblačili smo se malo (glede na pustno vzdušje v zraku) in preizkušali ogrinjala … Da je vse res, pa preverite na fotografijah.

Kaj smo potrebovali za zlatnike? Modelirno maso, žige, zlato barvo.

Pa za mošnjiček? Filc in volno (ali debelejšo prejo).

IMG_8726 (Large)

Beri naprej →

Benji Davies: Kit v nevihti, potem še Babica in ptica

Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.

DSC_4013 (Large)

Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav … Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Morske miške in zvezde

Zadnji Sofijin kovček zgodb v letu 2019.

Ustvarili smo posebno vzdušje, mišjim likom iz slikanice Morske miške in zvezde pa vdihnili življenje s pomočjo senčnih lutk.

Trinajst zvedavih obrazov je prišlo poslušat Sofijino zgodbo. Trinajst parov prstkov je risalo želje, ki jih imajo za svoje družine. Trinajst ust se je obarvalo s čokoladnimi cake popsi. Spodobi se, da se v prazničnem decembru posladkamo.

Hvala, Petra, da z mano soustvarjaš bralno-ustvarjalne urice in da z odprtimi rokami sprejemaš ter dopolnjuješ moje načrte, kakršnikoli že so!

Hvala, mali poslušalci, da tisto soboto v mesecu radi prihajate v zavod Bodidobro, hvala pa tudi staršem, da vas vedno znova pripeljejo na Rajšpovo!

Hvala, Sofija, da si in da prinašaš zgodbe. Če bi vse prebrane knjige dali na kup, bi tvoj kovček že napolnili.

Naj bo tudi leto 2019 polno čudovitih zgodb. Tiste najlepše pa takoalitako ustvarjamo skupaj.

IMG_5082 (Large)

IMG_5091 (Large) Beri naprej →

Morska molitev

December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.

Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.

DSC_3331 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Bobek in barčica

Oktobrsko srečanje s Sofijo in njenim kovčkom zgodb je bilo posebno. Malo zaradi čudovite zgodbe, ki smo jo brali, malo zato, ker je ustvarjalni del potekal drugače kot sicer (in to v telovadnici!), malo pa tudi zato, ker smo se sladkali s torto (ups, bi to morala zamolčati??) in ker nas je v objektiv ulovil profesionalni fotoaparat. Da srčkov, ki so na urice prišli, sploh ne omenjam! Oglejte si fotokolaž dogajanja v zavodu Bodidobro in povejte – se opazi, da smo se imeli fantastično?

Slikanica Bobek in barčica slovenske vrhunske ustvarjalke Anje Štefan nam je bila odlična podlaga za pomorsko-gusarsko nadaljevanje dopoldneva, ko smo male možgančke zaposlili z gibalno dejavnostjo in skupno gradnjo ladje. Ukrotili smo zmaje, papige in še kakšno mrcino, potem pa si obljubili, da se čez mesec dni zopet srečamo. In to bo kmalu. 😉

Pozdrav,

Sofijina ekipa

P. S.:

Fotografije sem nestrpno čakala. Da so tako estetske, gre zahvala Nini Zupanič.

DSC_9300pop2 (Large)

DSC_9305pop (Large) Beri naprej →

Prva izbira pri Sofiji: Ko sva bila sama na svetu

*Kategorija: 3 do 8 let

Odkar se v našem svetu smeje Mala (celo leto se je že uspelo prekotaliti!), se stvari niso bistveno spremenile. Sestrici se cotata za iste igrače in se režita istim traparijam. Čas še vedno teče vojaški marš – brez postankov, brez milosti – še pametnejši v resnici nismo nič bolj, kot smo bili (princip je isti, sve su ostalo nijanse, je modroval že Balašević*, da zdaj ni treba meni).

Tisti čas v letu je, ko se trgovske izložbe (prehitro) polnijo s svetlečim bliščem božičnega vzdušja, Mici že sanjari o (predragih) darilih, ki jih bo pritovoril dedek Mraz, jaz pa (preveč nostalgično?) načrtujem naš december, ki bo okronal letošnjih 365 dni. Samo eno željo imam za ti dve najini navihani punci … da bi odrasli v pošteni in prijazni osebi, ki si zaupata in pomagata. Če ju bo vezalo še kaj drugega kot priimek, bosta lažje kos pijavkam in viharjem, ki jima zagotovo pridejo naproti.

DSC_3282 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Hiška, majhna kot miška

Novo sezono Sofijinega kovčka zgodb smo vsi nestrpno pričakovali, še najbolj pa midve z Mici. Že v toplih poletnih večerih sem tuhtala in tehtala med slikanicami, ki bi prišle v poštev, da jih zložimo v Sofijin kovček, potem pa je naenkrat prišel september.

Za prvo druženje z malimi poslušalci (kako lepo, da nas je prišlo pozdravit toliko znanih obrazov!, vesela sem, da smo nanje naredili dober vtis) sem izbrala delo meni in Mici zelo ljube avtorice Julie Donaldson, ki v tandemu z Alexom Schefflerjem resnično zažiga. Vse njune knjige za otroke so fantastične! Zverjasca smo tokrat pustili počivati, Hiška, majhna kot miška pa je bila kot nalašč za interpretativno branje in poustvarjanje. Otroci so pozorno poslušali, se fotografirali s Sofijo in si sestavili svoje majhne hiške.

Ko se imamo lepo, čas vedno hitro mine. V Bodidobro nam bodo spet kmalu odprli svoja vrata. Zadnjo soboto v oktobru bomo spet pritovorili kovček, pa Sofijo, pa naš pravljični tepih, pa obilo dobre volje za … Ne ne, več pa ne povem. Morda samo še to, da bomo gibalno ustvarjalni – da pridejo na svoj račun še vsi, ki imajo ustvarjalnost v petah, ne v prstih. :)

Se vidimo?

 

IMG_0952 (Large) Beri naprej →

Charlottina zgodba kot nov pogled na Čudo

Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

DSC_3190 (Large) Beri naprej →