Benji Davies: Kit v nevihti, potem še Babica in ptica

Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.

DSC_4013 (Large)

Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav … Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Morske miške in zvezde

Zadnji Sofijin kovček zgodb v letu 2019.

Ustvarili smo posebno vzdušje, mišjim likom iz slikanice Morske miške in zvezde pa vdihnili življenje s pomočjo senčnih lutk.

Trinajst zvedavih obrazov je prišlo poslušat Sofijino zgodbo. Trinajst parov prstkov je risalo želje, ki jih imajo za svoje družine. Trinajst ust se je obarvalo s čokoladnimi cake popsi. Spodobi se, da se v prazničnem decembru posladkamo.

Hvala, Petra, da z mano soustvarjaš bralno-ustvarjalne urice in da z odprtimi rokami sprejemaš ter dopolnjuješ moje načrte, kakršnikoli že so!

Hvala, mali poslušalci, da tisto soboto v mesecu radi prihajate v zavod Bodidobro, hvala pa tudi staršem, da vas vedno znova pripeljejo na Rajšpovo!

Hvala, Sofija, da si in da prinašaš zgodbe. Če bi vse prebrane knjige dali na kup, bi tvoj kovček že napolnili.

Naj bo tudi leto 2019 polno čudovitih zgodb. Tiste najlepše pa takoalitako ustvarjamo skupaj.

IMG_5082 (Large)

IMG_5091 (Large) Beri naprej →

Morska molitev

December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.

Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.

DSC_3331 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Bobek in barčica

Oktobrsko srečanje s Sofijo in njenim kovčkom zgodb je bilo posebno. Malo zaradi čudovite zgodbe, ki smo jo brali, malo zato, ker je ustvarjalni del potekal drugače kot sicer (in to v telovadnici!), malo pa tudi zato, ker smo se sladkali s torto (ups, bi to morala zamolčati??) in ker nas je v objektiv ulovil profesionalni fotoaparat. Da srčkov, ki so na urice prišli, sploh ne omenjam! Oglejte si fotokolaž dogajanja v zavodu Bodidobro in povejte – se opazi, da smo se imeli fantastično?

Slikanica Bobek in barčica slovenske vrhunske ustvarjalke Anje Štefan nam je bila odlična podlaga za pomorsko-gusarsko nadaljevanje dopoldneva, ko smo male možgančke zaposlili z gibalno dejavnostjo in skupno gradnjo ladje. Ukrotili smo zmaje, papige in še kakšno mrcino, potem pa si obljubili, da se čez mesec dni zopet srečamo. In to bo kmalu. 😉

Pozdrav,

Sofijina ekipa

P. S.:

Fotografije sem nestrpno čakala. Da so tako estetske, gre zahvala Nini Zupanič.

DSC_9300pop2 (Large)

DSC_9305pop (Large) Beri naprej →

Prva izbira pri Sofiji: Ko sva bila sama na svetu

*Kategorija: 3 do 8 let

Odkar se v našem svetu smeje Mala (celo leto se je že uspelo prekotaliti!), se stvari niso bistveno spremenile. Sestrici se cotata za iste igrače in se režita istim traparijam. Čas še vedno teče vojaški marš – brez postankov, brez milosti – še pametnejši v resnici nismo nič bolj, kot smo bili (princip je isti, sve su ostalo nijanse, je modroval že Balašević*, da zdaj ni treba meni).

Tisti čas v letu je, ko se trgovske izložbe (prehitro) polnijo s svetlečim bliščem božičnega vzdušja, Mici že sanjari o (predragih) darilih, ki jih bo pritovoril dedek Mraz, jaz pa (preveč nostalgično?) načrtujem naš december, ki bo okronal letošnjih 365 dni. Samo eno željo imam za ti dve najini navihani punci … da bi odrasli v pošteni in prijazni osebi, ki si zaupata in pomagata. Če ju bo vezalo še kaj drugega kot priimek, bosta lažje kos pijavkam in viharjem, ki jima zagotovo pridejo naproti.

DSC_3282 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Hiška, majhna kot miška

Novo sezono Sofijinega kovčka zgodb smo vsi nestrpno pričakovali, še najbolj pa midve z Mici. Že v toplih poletnih večerih sem tuhtala in tehtala med slikanicami, ki bi prišle v poštev, da jih zložimo v Sofijin kovček, potem pa je naenkrat prišel september.

Za prvo druženje z malimi poslušalci (kako lepo, da nas je prišlo pozdravit toliko znanih obrazov!, vesela sem, da smo nanje naredili dober vtis) sem izbrala delo meni in Mici zelo ljube avtorice Julie Donaldson, ki v tandemu z Alexom Schefflerjem resnično zažiga. Vse njune knjige za otroke so fantastične! Zverjasca smo tokrat pustili počivati, Hiška, majhna kot miška pa je bila kot nalašč za interpretativno branje in poustvarjanje. Otroci so pozorno poslušali, se fotografirali s Sofijo in si sestavili svoje majhne hiške.

Ko se imamo lepo, čas vedno hitro mine. V Bodidobro nam bodo spet kmalu odprli svoja vrata. Zadnjo soboto v oktobru bomo spet pritovorili kovček, pa Sofijo, pa naš pravljični tepih, pa obilo dobre volje za … Ne ne, več pa ne povem. Morda samo še to, da bomo gibalno ustvarjalni – da pridejo na svoj račun še vsi, ki imajo ustvarjalnost v petah, ne v prstih. :)

Se vidimo?

 

IMG_0952 (Large) Beri naprej →

Charlottina zgodba kot nov pogled na Čudo

Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

DSC_3190 (Large) Beri naprej →

Izvirne Drobtine iz mišje doline

Zadnje čase me kot posušen čigumi drži nagon bele vrane. Zaradi njega sem na lovu za posebnimi stvarmi, v izogib sindromu ovc in uniformiranosti se raje spoglejujem z vsem, kar je démodé, v sebi pa nosi pristnost in avtentičnost. Čisto vseeno mi je, kaj si o tem misli raja. Biti svoboden je svojevrstno bogastvo – naj traja.

Mici je za unikatnost zaenkrat vseeno. Je v fazi princesk in nadvse zadovoljno ždi v pinki svetu. Komaj sem jo prepričala, da rojstnodnevne zabave nismo obarvali roza in okrasili s kronami, kompromis so nama nekako uspele skleniti morske deklice. Prišla so darila (gora daril, mojbog) in med njimi slikanica. Ohoho. Naslovnica igrivo potiskana s pobarvanimi prsti, miš na njej pa nasmejanih, srečnih oči in za siv odtenek porogljivega izraza. Trda in debela kartonasta platnica je brez besed pripovedovala zgodbo o bližnjem srečanju s posebnim tretmajem, ki jo je (kot sreča) doletel v slovenski tiskarni, ne nekje na Kitajskem.

 

DSC_3025 (Large) Beri naprej →

Flashlight: slikanica za nočne avanture

Raziskovalec v Mici nikoli ne počiva. Punca vztrajno pobira ves živelj, ki ga ujame okoli hiše, tudi tiste primerke, ki so tosvetno življenje že zapustili (in jih zato ni težko ujeti). Najpogosteje se srečujemo z martinčki, deževniki, hrošči in pikapolonicami. Frajla pokuka v vsako luknjo, ker nikoli ne veš – morda se v njej skriva nov prijatelj. Z atijem neumorno rešujeta čebele, kačje pastirje in žabe v zagati. Ko nima priložnosti za bližnja srečanja v živo, si Mici živali ogleduje v knjigah. In drevesa, bogata z listi vseh oblik ter nians zelene. Pa življenje v morju in življenje nekoč, ko so še živeli dinozavri. Neumorna je, kar me včasih bega (le po kom ima to?) in pogosto utruja. Če bi se slučajno srečali kje v mestu, mi vsega tega zagotovo ne bi verjeli, tako se v javnosti skrije v svojo lupino. Lupina pa je od znotraj veličastna, tako polna in svetleča …

Že zelo zgodaj naju je z možem začela cukati za rokav, da še ne pozna temne strani življenja – tiste, ko pade mrak in ko njeno sobico pokrije noč. Ko je dopolnila štiri leta, sva se globoko spogledala in brez besed soglasno dorekla, da je čas. Avgusta je bilo, ko noči niso bile več mile. Nasprotno. Oblekli smo se kot sredi hladne jeseni in vrtne stole, v katere smo se zleknili sredi zelenice, obložili s kocami – pa nam še vedno ni bilo toplo. Strmeli smo v nebo in načeli neskončen, globok pogovor, kot je neskončno in globoko vesolje, ki je strmelo v nas nazaj. Izkušnja je vsem trem dobro dela. Tudi tisti del, ko smo z odsevniki na rokah šnofali po vaški cesti za miškami, ki so šumele med klasjem nepožete njive, pa za sovo, ki se je oglašala iz bližnjega gozdiča. Še žaba je obstala in vdana v vse, kar ji je tisto noč namenila usoda (k sreči samo nas!), sprejela nočne obiskovalce. Zadnja leta so večeri prepolni življenja, tudi če ostaneš na domačem pragu: komarjev, klopov, slinarjev, pa če so dobrodošli ali ne. Pogrešam kresnice. Daleč so poletja, ko smo jih, brezskrbni, lovili v dlani, daleč, ko so nam njihove lučke risale srečo na razžarjena lica. Vem, da bi Mici vriskala od navdušenja, če bi lahko tekala za njihovimi svetlečimi ritkami.
A danes, danes si bomo privoščili luksuz drugačne sorte. Tak taborniški, za katerega sva idejo dobili v slikanici Flashlight ilustratorke Lizi Boyd.
IMG_20180812_202133

Beri naprej →

Dojim.

Vse, kar vem o dojenju, sem izvedela iz knjig. To bi lahko napisala pet let nazaj, ko sem postala mama. Bila sem (teoretično) pripravljena na malo štruco, ki je spremenila dinamiko mojega vesolja, čeprav v resnici, to vem zdaj, nisem bila pripravljena na nič, kar je sledilo.

10-pjev

Pred kratkim je minilo devet mesecev, odkar sem ponovno stopila v porodnišnico, tokrat s porodnim načrtom. Vedela sem, da se kljub izkušnjam s prvorojenko spet podajam v neznano, prepričana sem bila samo v eno …, ne, v dve stvari: da lahko pričakujem nepričakovano in da bom tudi drugega otroka dojila.

Kot vsaka mama sem seveda imela visokoleteče načrte, kako bo izgledalo moje materinstvo. Če me vprašate danes, kako sem jih uspela realizirati, lahko odgovorim z eno besedo: dojim. In v tej eni besedi se skriva nemalo ponosa.

Na mlečnem šihtu sem ob dveh otrocih do danes oddelala 20 mesecev (in zaenkrat ne kaže, da bodo zize kmalu šle v pokoj). Dojim, čeprav imam na listu pred sabo seznam plusov in minusov dejstva, da sem sposobna sama producirati hrano za nebogljeno bitje (ki nebogljenost hitro, prehitro preraste, mleko pa še vedno mlaskajoče sprejema), in katerega stolpec minusov je daljši od tistega s plusi … Beri naprej →