Na lovu za vtisi o knjigah in branju nisem mogla mimo Urške Bračko. Booknjiga je njen virtualni dom, kjer gosti zgodbe in poroča o literarnem dogajanju (poiščite pa jo tudi na FB in Instagramu). V resničnem svetu je v našo zeleno deželo pod Alpami začela prinašati dobro knjižno prakso iz tujine (nekje sem prebrala, da je slovenska mama Knjige meseca – kako lušten naziv). Njene recenzije lahko prebirate tudi v Bukli. O svoji ljubezni do knjig, ki izvira iz otroštva, je pisala tako.

1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?

Če gledam s svojega vidika, je to vsekakor spodbujanje domišljije, pridobivanje znanja s pomočjo knjig (sama sem kot otrok večkrat listala razne enciklopedije, kar se pa verjetno v teh časih čedalje manj pojavlja pri otrocih) in branje kot veščina tudi za boljše pisanje in komuniciranje z drugimi ljudmi. Prav tako znajo knjige otroka priučiti tudi o raznoraznih problemih v svetu, spodbujanju različnosti, razumevanju drugih ljudi … Tako sem sama, recimo, pri svojem odraščanju prebrala ogromno knjig iz zbirke Zorenja založbe Miš. Vsekakor jim je lahko branje tudi v pomoč pri izražanju in nastopih v šoli.

2. Dandanes vsi veliko beremo – predvsem informacije na spletu (novice, bloge …, tudi tiste o knjigah). Ali je torej potrebno brati še knjige?

Poleg ogromno informacij, ki se jih bere na spletu, je še bolj pomembno, da se berejo knjige. Elektronsko branje, predvsem recimo novic, se nikakor ne da primerjati s poglobljenim branjem na tiskanem mediju. Ravno pri novicah na spletu še sama kdaj opazim, da preskakujem določene besede, stavke – ne berem poglobljeno. Ko se knjigi posvetim v tiskani obliki, se ji posvetim v celoti. Veliko o tem je povedal že Miha Kovač, ki raziskuje ravno to področje – e-branje in branje na papirju. Mislim, da otrok lahko tako uri tudi svojo potrpežljivost in sposobnost koncentracije – za katero pa vemo, da je današnji otroci nimajo ravno veliko, saj bi vse radi čimprej in brez truda (no, ne vsi, marsikaj pa opažam pri sorodnikih okoli sebe 😊).

3. Kako bi definirali kakovostno knjigo za otroke? Kateri slovenski izvod bi ustrezal temu kriteriju?

Sama sicer nimam otrok in sem lahko do tega področja malce pristranska in razmišljam drugače, kot ostali intervjuvanci/-ke, ki otroke že imajo. Vse moje izkušnje temeljijo le na tem, kar se sama spominjam iz otroštva in branja svoji sestri. Kakovostna knjiga je vsekakor tista, ki je kvalitetno napisana (ali prevedena) in otroku lahko nekaj da – ali je to dodatno znanje ali pa le domišljija ali pa zabava ob branju. Še boljše je, če je to knjiga, ki otroku odpre kakšna vprašanja in ga spodbudi k razmišljanju. Če se osredotočim na slikanice, ki sem jih prebrala letos, je ena takšnih Kiosk avtorice Anete Melece, ki jo je za založbo Sodobnost prevedla Alenka Urh. Ima odlične ilustracije, zanimivo zgodbo in odpira mnoga vprašanja.

4. Kdo naj izbira knjige za skupno branje – starš ali otrok? Zakaj?

Tukaj bom ponovno izhajala iz svojih izkušenj. Z mamo sva pogosto hodili v knjižnice, kasneje pa še skupaj s sestrico. In vedno je bilo tako, da je mami izbrala nekaj knjig, nekaj pa sva si jih v otroštvu izbirali tudi sami. Zanimivo je bilo, knjižnice so bile takrat res majhne in hitro smo prebrali skoraj vse slikanice v njihovi zbirki. Zato smo vedno znova posegale po novostih. Menim, da morajo starši svojim otrokom pustiti, da si knjige izberejo sami. Prav tako pa morajo nekaj knjig nabrati tudi starši in te knjige otrokom predstaviti v pozitivni luči.

5. Ali obstaja “recept”za vzgojo otroka, ki bo (z veseljem) bral?

Sama menim, da tak recept ne obstaja. S sestrico sva odraščali z isto materjo, ki nama je v otroštvu obema veliko brala. Med nama je 11 let razlike in v tem času se je v veliki meri spremenil tudi svet. Računalniki, telefoni, tablice so postali tako dostopni, kot še nikoli. Ne rečem, tudi sama sem v otroštvu imela dostop do tega in z veseljem sem igrala raznorazne igrice (ki pa seveda niso bile tako napredne kot danes). Vendar sem vseeno svojo domišljijo raje »zapravljala« v knjigah, ki so mi dale več. Sestra, recimo, ni nikoli bila tako izrazita knjigoljubka, čeprav sva ji obe z mami veliko brali. Vendar sem vseeno vesela, da danes poseže po knjigah, ki jo zanimajo, pa čeprav veliko manj kot jaz. Zato mislim, da recept ne obstaja, je pa vsekakor dobrodošlo, da se v družini bere, da otrok to občuti kot vrednoto, da imamo police s knjigami in da se branje otroku ne priskuti. Velikokrat mlajše od sebe vprašam, ali so jim starši brali v otroštvu, in ko dobim negativen odgovor, si nekako mislim, da zaradi tega tudi danes manj berejo. Vendar to ni čisto nujno, je pa vsekakor eden od dejavnikov, ki je v pomoč, da imajo otroci knjige rajši.