“Ce mi je pa dougcaaaaaaas!” tuli Mala. Nič posebnega ne zahtevamo do nje, samo malo počitka je potrebna. Vendar ji je v postelji (ob knjigi in pliških) “preveč dolgčas”, da bi zadremala. Med kujanjem zeha kot nilski konj in se hkrati dere (nimam pojma, kako ji to uspe), da “utlujena” niiiiiii.
Že zdaj vem, da bom zvečer ponovno zaključila dan s slikanico o gusarju Niku. Ne, razbojnici nista tako navdušeni nad gusarji (kot bi glede na situacijo morda bilo pričakovati), sem pa zato jaz toliko bolj. Knjiga Pomagaj gusarju Niku najti pravo pot (Karmen Mandl, 2020) mi je ob prvem snidenju pomežiknila v nostalgičnem stilu – češ, se spomniš knjig iz tvojega otroštva, tistih, ko si si sama lahko izbrala, kako se bo zgodba zaključila? Seveda se spomnim, prav kul so se mi zdele! Tale Nik, o katerem govorim, ki obožuje gusarje in je v knjigi večkrat postavljen pred izzive, se mora prav tako odločati, kako se bo situacija razpletla. Všeč mi je, da ima tako aktivno vlogo in da ima možnost prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Interaktivnost je še dodaten plus, saj hkrati s svojo vestjo nagovarja bralca, da mu pomaga pri odločitvah.
Kako se to obnese, se sprašujete? Prvo branje se pri nas ni končalo po planih. Mici me je vsakič, ko sem preskočila stran, gledala bolj srepo in zahtevala, da preberem CELO knjigo (“Mama, tega nisi prebrala!”), Mala pa je na vsak način želela videti, kako je Nik po mizi polil poln krožnik rezancev z juho. Zaman sem jima razlagala, da je knjiga namerno tako narejena in da je ne moremo brati list za listom kot druge, navadne knjige. V drugo sem zato predlagala tako: “Vaju zanimajo tudi ostale zgodbe? Kaj pa če se Nik ne bi odločil tako, kot se je zadnjič? Kaj pa če bi pred televizorjem sestrici izpulil daljinca, čeprav bi s tem razburil tako njo kot starše?” Vame sta se zagledala dva para začudenih, skeptičnih oči. Občutek sem imela, da se sprašujeta, ali gre za kakšen trik. Počasi sta le prikimali (meni pa je šlo na smeh). Podali smo se na avanturo, frajli sta ves čas ubirali “napačne” poti … in pri tem budno spremljali dogajanje, še bolj kot prvič.
Vsako novo branje prinaša novo zgodbo. In nove navihane, hihitave poglede. Zarotniško se ena drugi nasmehneta in vsaj kje izbereta odločitev, ki jima ne bi bila v ponos – kljub vsemu je skušnjava, da bi vsakokrat prisluhnili čisto novi zgodbi, prevelika. Očitno se zelo dobro zavedata, katera dejanja so primerna, le v praksi izvedba kdaj pa kdaj škripa, recimo.
Zadnjič me je Mici pocukala za rokav: “Mami, smo zdaj prebrali vse?” Skrivnostno sem jo pogledala in skomignila z rameni. “Kaj veš. Morda odkrijemo še kakšen konec.”