Čisto slučajno je naneslo, da smo v zadnjem času kar naprej prebirali pravljice, v katerih se je pojavljal lik volka: po Rdeči kapici (v več različicah) smo vzeli v roke Tri prašičke, “dedek Mraz” je pod smrečico nastavil Volka in sedem kozličkov, pred ogledom lutkovne predstave pa smo si morali osvežiti spomin na Mojco Pokrajculjo. Soigralci so se menjavali, volk pa je kar naprej igral svojo “zlobno” vlogo (ki je jo večinoma opravičeval z volčjo lakoto). Z izjemo Mojce Pokrajculje (kjer mu je bila določena samo stranska vloga, a tudi tu ni ubežal svoji mesarski “naravi”) volk v svetu omenjenih pravljic slovi kot hudoba, katerega cilj je na račun zvijače priti do plena.

Mala Mici si med prebiranjem zgodb nikoli ni dala veliko opravka z negativcem, vsaj ne v tem smislu, da bi do njega čutila odpor ali da bi v njej zbujal grozo (kar bi nedvomno vodilo v prekinitev branja). Vseeno sem opazila, da ga je začela med vsakdanjimi opravili pogosteje omenjati. Dragi mož je seveda izkoristil priliko in se v igri z veseljem prelevil v volka, ki bo “zdaj zdaj prišel”. Briljantna ideja! :/ Dete je (vsake toliko) začelo spraševati, kje je volk, in očitno je bilo, da je do stvora začela izražati nezaupanje.

Zakaj otroka puščati v negotovosti? Na list sem napisala vse ideje in znosila na kup ves material, ki ga imam pri roki. Par stvari sem poguglala in natisnila – idej je bilo več kot dovolj. Nastal je tedenski plan aktivnosti, ki bo z različnih zornih kotov osvetlil lik volka, dodala pa sem ustvarjalne dejavnosti, primerne za malčke med drugim in tretjim letom. V želji, da bi iz invazije volkov odnesli največ in da bi bilo spet vse po starem (zadovoljen otrok in nezaznamovan volk), nas čaka sedem volčjih dni. Seveda v razumnih (otroku primernih) količinah in s tempom, ki ga bo narekovala Mici …

*Prva izbira Pri Sofiji?

Pravljice prinašajo zadovoljstvo, a tudi vprašanja. Otroku pomagajmo osmisliti, kar ga bega, na njemu ustrezen način.