V naši hiški dva metra nad tlemi smo čisto padli v tematski teden, v katerem bomo vsak dan izvajali določeno aktivnost na temo volka.

Prvi dan je za nami! Glede na motivacijo naše Mici za ukvarjanje z volkom in njen pozitiven odziv lahko rečem, da je bil zelo uspešen.

Dejavnosti:

• med vožnjo v avtomobilu: pogovor o zunanjem videzu volka
• v knjižnici: iskanje pravljic, v katerih nastopa volk, in konkretnih slikovnih informacij o volku (kje živi, kakšni so mladički ipd.)
• doma: iskanje fotografij volka na spletu
• doma: med barvicami izbiranje barv, primernih za risanje volka
• doma: barvanje pobarvanke z likom volka (z ustreznimi barvami)
• doma: branje zgodbe O volku, ki je iskal pravljico

Utrinki dogajanja:

Prav veselila sem se vsega, kar bomo počeli v prihodnjih dneh, zato sem že dopoldne na vrata sobice (ki nam služijo kot tabla za različne namene) nalepila dve pobarvanki. Eno s pravljičnim likom volka v družbi Rdeče kapice in eno, ki bi se naj ujemala z volkovo dejansko podobo. Če boste iskali – na spletu je veliko strani z brezplačnimi pobarvankami. Zanimalo me je, katero risbico si bo Mici izbrala prej, in skoraj bi stavila, da bo zmagala leva.

V knjižnici smo se do zdaj vedno zadrževali le v pritličju, kjer imajo predalnike z leposlovjem za najmlajše in igralni kotiček. Lahko si mislite, kakšno presenečenje je sledilo, ko sem Mici prvič povabila po zavitih stopnicah v zgornje nadstropje, v tisti del knjižnice, kamor hodijo “večji otroci, ki že hodijo v šolo”. Na celem obrazu se ji je narisal izraz občutka pomembnosti, “odraslosti”! Se mi zdi, da je kar zrasla za kak centimeter. 😉 Med vsemi knjigami ni bilo lahko najti ustrezne, pa nama je vendar uspelo – tako z velikimi slikami in “prijazno” podobo volka. No, volkulje, da bomo natančni.

Naložili sva si še manjši kup knjig o volku, ki jih še nisva poznali – v upanju, da bodo vredne branja in da ne bodo preveč “strašne”. Kar tri so bile slikanice slovenskih avtoric.

Navdušena nad novimi listi na njenih vratih (ki vedno pomenijo nekaj zabavnega) je punči seveda takoj izbrala nasmejanega (?!) volka. Takoj je za barvanje izbrala vse ustrezne barve, izpustila je le sivo. Presenečena nad natančnostjo, s katero se je lotila dela, sem opazovala, kako z različnimi odtenki barva posamezne dele živali, zapomnila si je tudi, da je smrček črne barve. Nič hudega, če je šlo tudi preko črte (omejitve ji nasploh ne ležijo najbolje), napredek je vseeno opazen.

Na koncu je bila Mici tista, ki je izbrala prvo branje: O volku, ki je iskal pravljico pisateljice Mojiceje Podgoršek. Platnica je bila res najbolj privlačna, volk na njej pa precej všečen. Mnenje male Mici? Tišina. Brez prošnje po ponovnem branju. Vmes je pokazala interes za kozličke in prej kot jaz našla najmanjšega. (Če vas zanima – ni ta, na katerega kaže s prstkom. Tega sem pokazala jaz, ona pa je našla enega še manjšega.) Moje mnenje? Čisto spodobna pravljica, ki niza motive različnih znanih zgodbic. Ilustracije prijazne otroškemu očesu. Konec rahlo nedorečen, morda namerno odprt za nadaljnje interpretacije. Sicer brez nekega presežka.

Najbolj lušten trenutek prvega dneva:

Definitivno občutek pomembnosti in ponosa, ki ga je otrok dobil v knjižnici na oddelku za malo večje bralce. Pa navdušenje ob ugotovitvi, da je volk, ups!, volkulja, tudi mamica in da so “mali mali mali” volkci čisto prijetni. (Uf, sem si kar malo oddahnila.)