Moram priznati. Naša hiša ni sterilna, v resnici je daleč od tega. Prav gotovo pa je taka, da se prebivalci v njej dobro počutimo. Zato so knjige pri nas povsod. Ne čutim potrebe, da bi morale biti v hiši na (samo) enem mestu, še manj, da bi akt branja skrčili na rutino samo večernega branja. Knjige niso del inventarja, temu vsaj niso namenjene, in mi nismo roboti.

Čisto slučajno in spontano se je zgodilo, da ima otroška soba kar dva knjižna kotička … Knjižna polica, ki je v sobici že od začetka, je čisto pri tleh, da je Mici imela dostop do čtiva že takrat, ko se je šele plazila. V tistem  obdobju so bile na njej predvsem kartonke, pa tudi čisto prave slikanice. Velikokrat so romale v usta in blažile rast zobkov – ker so pač bile pogosto v rokah (veliko pogosteje od plastične krame). Slikanice so se res pomečkale, kakšen list je (še vedno) malo zatrgan. Recimo, da je šlo za kolateralno škodo, ki sem jo vzela v zakup. Bolj pomembno se mi je zdelo, da je dete dobilo občutek za listanje in hitro postalo v tem prav spretno. Nekaj časa nazaj sem med enim od starševskih pogovorov kar debelo pogledala očka, ki enoletnici ni želel kupiti knjige, ker “jo bo tako ali tako raztrgala”. Ja, kako pa naj se nauči, da se knjige ne trgajo, če tega nima priložnosti izkusiti? Drugi knjižni kotiček je nastal ob jogiju, ki ga uporabljamo za igro, počitek, branje – tako so vedno pri roki.

Police za odrasle smo zaradi radovednosti in potrebe malega škrata prilagodili tudi v dnevnem prostoru. V višino otroka sva z možem naložila najine knjige iz otroštva, ki so lepo ohranjene dočakale novo generacijo bralcev. Malo višje je svoj prostor našlo še več Micinih primerkov, da so lažje dosegljivi, pa sva pred njih postavila fotelj, na katerega se zlahka spleza.

Kaj pa kotički za starše? Tudi so, brez skrbi. Ob postelji, na nočni omarici in na najvišjih policah … Vsake toliko je kakšen tudi v kopalnici ob straniščni školjki. 😉

*Prva izbira Pri Sofiji?

Knjige naj bodo otroku dostopne in pri roki povsod, kjer jih potrebujemo.