*Kategorija: 1 do 2 leti
Čisto na začetku je radovednim malčkom smiselno brati pesmice. Ne le zato, ker so kratke (pa je to tudi pomemben faktor), ampak zaradi ritma in prijetne zvočnosti besed. Ti elementi dajejo besedam čustveno noto, na katero se malčki lažje odzovejo, rime pa si tudi hitreje zapomnijo. Pesem skozi otroške oči deluje kot igra z jezikom. Če smo otroka kot dojenčka pomirjali ali uspavali z uspavanko, je toliko verjetneje, da bo občutek za rimano besedo že imel v sebi.
Naša takrat še mičkena Mici ni nikoli kazala zanimanja za ponavljanje besed. To me ni ustavilo, da ji ne bi dan za dnem pela tiste stare dobre Pika poka, pikapolonica in ostalih. V roke sem jemala Pedenjpeda in ob pesmi kazala na dele otrokovega telesa (vsi iz sebe so lasje, uhlja kot dva sprta strica …). Na babičini polici sva našli krasne pesmice v knjigi Kadar kukavica poje. Malo kasneje je deklica v dar prejela zbirko pesmi Lonček na pike, ki je prišla iz trgovinice Montessori doma shop. Navdušenje s strani otroka je bilo neizmerno. V resnici pa sem uživala tudi jaz. Glas sem z veseljem spreminjala, mu dodajala živahnost, gromkost ali čisto na tiho šepetala – ko je bilo to potrebno. In Mici se je po svoje odzivala na vse, kar je slišala. Šele ko je tam okoli 2. leta starosti čisto zares spregovorila, so iz nje začele prihajati tolikokrat slišane rime. Najprej je ponotranjenje besed pokazala tako, da je z zadnjo besedo zaključevala verze, ko je postala besedno samozavestna, pa me je kar preglasila in vse povedala sama. Če boste kdaj v dvomih – čas, namenjen pesmicam, je bil pri nas bogato poplačan, še bogatejša pa je pri tem postala Mici: za besedni zaklad, za nova znanja, za občutek za igro z jezikom, ki se igra tudi z njeno domišljijo.
Knjige v verzih, za katere verjamem, da jih je v najzgodnejšem bralnem obdobju vredno vzeti v roke (na kolena pa malčka):
Pedenjped (Niko Grafenauer)
Saj Pedenjpeda v resnici ni potrebno posebej predstavljati, ne? Slavna hudomušna podoba Marjana Mančka predstavlja eno najbolj poznanih slovenskih literarnih osebic. V Pedenjpedu se skrivajo vsi otroci sveta in v vsakem otroku je malo Pedenjpeda – takega, ki se ne češe, ki si vrta po nosu, ogledalu kaže jezik, po stenah riše portrete, zvečer pa utrujen omaga. Pravi zaklad za domačo knjižno polico!
Koristne informacije o knjigi:
velike tiskane črke, veliki format, založba Mladinska knjiga, priznanje Zlata hruška
Lonček na pike (Anja Štefan)
Zvočne pesmi, ravno prav dolge in ravno prav prikupne za male navihance. V njih je manj ponavljanja, a je jezik toliko bolj bogat. Rekla bi, da so njen glavni adut živali, ki se pojavljajo v različnih vlogah (miške so kuharice, lisička je mamica, kuža potepuh …), z njimi pa se lahko identificirajo tudi naši škratki. Mici je za “svojo” izbrala miško, ki je tako slikovito opisano pekla potičko, da je tudi nama zadišala.
P. S.: Če smo že pri lončku na pike – iz babičine nostalgije se čisto resno fino pije. 😉
Nekaj izbranih pesmi iz Lončka na pike najdete tudi na spletu: https://sl.wikisource.org/wiki/Lon%C4%8Dek_na_pike
Koristne informacije o knjigi:
veliki format (za malega otroka malo manj praktičen), založba Mladinska knjiga