Pravljice so super. Do neke točke. Do tistega momenta, ko ne moreš več brati ene in iste zgodbe vedno znova in znova. Saj je tudi takrat še vedno super, samo volje ti zanjo zmanjka, sploh ko je polica polna knjig, ki komaj čakajo, da bodo prišle na vrsto. Nič kaj težko ni zapasti v skušnjavo, da se (na videz nesmiselni prošnji) upremo, in, ja – tudi najboljšim se zgodi.
Zvečer, ko mi energija pade, se nevarno zniža tudi nivo moje potrpežljivosti. Pravljica pred spanjem pa je neizbežna. Te rutine niti ne bi želela preskočiti in če bi otrok kdaj slučajno omagal pred zgodbico za lahko noč (kar se še ni zgodilo in tudi ne verjamem, da se v kratkem bo), bi stiskanje v mali postelji zelo pogrešala. Čisto na koncu je na vrsti ukaz: “Še enkrat!”
Namesto da bi vzdihovala ali se celo uprla, si v mislih vsakokrat povem, zakaj je ponavljanje zgodbic dobro. Za otroka, se razume, zame je že prepozno. 😉 Ta mala glavica izraža interes za knjigo, za poslušanje zgodb! To je tisto, kar sem si želela in kar sem spodbujala. Še več. Ko sva pravljico brali prvič, se je morala skoncentrirati, da je sledila zgodbi. Vsega seveda ni mogla dojeti v prvo in vedoželje jo je gnalo, da je knjigo ponovno odprla. Drugič se je v njej začela risati slika, ki jo je z vsakim novim branjem dopolnjevala in širila. Zdaj, ko potek dogajanja v zgodbi dobro pozna, si lahko ustvarja lastne podobe in izrisuje nove podrobnosti. Razvija domišljijo in svoje dojemanje sveta. O vsem slišanem je imela čas razmisliti, se postaviti v vlogo literarnih oseb in doumeti njihova ravnanja. Šele ko je pravljico zaradi številnih branj “posvojila”, jo je lahko čisto zares doživela. Vzporedno je spoznavala sebe in druge. A do te točke je dolga pot, pot neštetih ponovitev. Potem pa nekega dne ugotoviš, da je otrok skorajda čez noč začel uporabljati kopico novih besed in da je začel povezovati stvari, čeprav mu tega nisi nikdar posebej pokazal. To je to. 
Ko bo Mici naslednjič spet trmasto vztrajala pri, recimo, Muci Copatarici, jo bova pač spet ponovili. Tudi zato, ker jo je pravi užitek opazovati, kako požira besede, kako bere zgodbo s prstki, kako pade v dogajanje in je v tistem trenutku za ta svet ni.
*Prva izbira Pri Sofiji?
Pravljice berite vedno znova. Ponavljanje bo otroku bolje pomagalo razumeti zgodbo, sebe in ravnanja drugih, hitreje bo razvijal besedni zaklad ter domišljijo in se uspešneje učil reševati težave.