Živimo v kurentovi deželi. Težko se je izogniti pustnemu vzdušju, ki (malo po malo) začne vladati že kmalu po novoletnem rajanju. Ne, ni težko. Praktično nemogoče je. Zdi se mi, da o letošnji otroški maski razpredamo že od lanskega pusta … Naše dete je bilo sveto prepričano, da ji moram zašiti stonogo, in dolgo sem tuhtala, kako se lotiti naloge, za katero sem bila zadolžena. Moje znanje šivanja je omejeno na čiste osnove, malo me rešuje domišljija, v največji meri pa gugl. Moji izdelki nastajajo po načelu poenostavljanja in v stilu praktične uporabe. Kljub še tako veliki želji po šivanju na stroj pa bi gotovo ostala pri šivanju na roke, če se me ne bi pred leti usmilila zlata duša po imenu Vesna (hvala ti stokrat!). Čisto po spomladansko me je navdihnila s svežim potencialom in moji ustvarjalni plati dodala novo dimenzijo – že samo s tem, ko mi je pokazala, kako, za vraga, pravilno vstaviti nit, da bi prvi šivi izgubili tisti neželeni amaterski okorni videz. Kasneje sem se vpisala na šiviljski tečaj, ki me je recimo malo izuril, ampak brez tega prvega zagona danes ne bi bila tako praktična mama. 😀 Beri naprej →
Prešerno na Prešernov dan
Kako izkoristiti Prešernov dan? Tako, da smo vsi prešerne volje. 
Kulturnih prireditev je ob praznikih povsod obilo. Mi smo na današnji ta veseli dan preizkusili nekaj kulturnih destinacij, zanimivih za male in velike. Morda vam katera od idej pride prav za prihodnje leto.
- Pravljična urica v lokalni knjižnici
Mici mestno knjižnico, locirano v “malem gradu” najstarejšega slovenskega mesta, redno obiskuje. To zimo si jo je za svoj drugi dom izbral tudi muc, ki je postal prava atrakcija mladinskega oddelka. Na predvečer kulturnega praznika je izjemna pravljičarka Liljana Klemenčič najmlajše povabila v Prešernov svet – z zgodbo o Turjaški Rozamundi in s figami, seveda. Beri naprej →
Sofijin kovček zgodb: Medtem ko je medved spal
V tem mesecu smo tretjič pokukali v Sofijin kovček zgodb. V želji, da bi bil ustvarjalni del naših bralnih uric vedno malo drugačen, sem tokrat izbrala kakovostno (in z Zlato hruško nagrajeno) slikanico z zimsko tematiko, ki je malčke lepo pripravila na izdelavo pogač za premražene in lačne ptičke. Zgodba Medtem ko je medved spal avtorice Ayano Imai (založba Kres, 2014) ni samo zgodba o osamljenosti, ki ji ni bilo dano, da bi ostala osamljena, ampak nosi tudi sporočilo o tem, kako nas izpolnjuje, če skrbimo drug za drugega.
Kaj smo počeli? Beri naprej →
Slikanice za fante … in dekleta
Decembra sem v knjižnici zavestno izbrala 4 slikanice, ki na prvi pogled in glede na izbrano tematiko niso ravno punčkaste. Ker pa zagovarjam mnenje, da knjig ne moremo deliti na fantovske in dekliške, sem želela preveriti, ali se z mojo trditvijo strinja tudi Mici. V vrečo sva pospravili tele štiri primerke (po abecednem vrstnem redu):
1.Deček na belem oblaku (Nina Kokelj, Mladinska knjiga, 2006)
2. Dedkovo kolo (Vesna Radovanović, Založba Ajda, 2008)
3. Dinozaver je v moji kadi (Catalina Echeverri, Založba Morfem, 2014)
4. Živalski mehaniki (Sharon Rentta, Založba Alica, 2014)
Vas zanima, kako se je obneslo njihovo bližnje srečanje z navihano triletnico, katere rit nikoli ne miruje – razen ko je v družbi knjig? Beri naprej →
Praznična slikanica in veselje na silvestrovo
Prebiram besede, da bi zvenele praznično. Zadnjič letos. A v teh, ki se mi nizajo pod prsti, ni neke modrosti. Misel, ki nas je vodila na silvestrovo, je zelo preprosta: Lepše je dati kot dobiti. It is more blessed to give, than to recive. V slovenskem prevodu mi sicer manjka odtenek sreče ali vznesenosti, ki spremlja tistega, ki daje. Ker pa je knjiga namenjena najmlajšim bralcem, je uporaba preprostejšega izraza morda kar na mestu … Kakorkoli.
Gre za besede, ki spremljajo miška Evgena v slikanici Božič v dvorcu Rumpolini (eBesede, 2012). Beri naprej →
Mihovo pismo – navdih za Micino pismo
Otroci rastejo. Tako hitro jih nese proti samostojnosti, da na trenutke kar sapo jemlje. Kot bi bilo včeraj, se spomnim močnih ročic moje šeneenoletnice, ki so se uprle v moje telo in odrinile polne dojke. Ne več. Jutranji obrok je bil zadnja sladkost, ki sem ji jo ponudila, preden se je odločila, da je bila dovolj dolgo dojenček. Odraščajo. Včeraj je še robantila, da mora nekdo povečati okence večerne risanke na tablici, danes je s prstkom (in nasmehom do ušes) vse opravila sama … In takih mejnikov je vse več. Ob nekaterih nam uide glas olajšanja, ob drugih cvetimo od ponosa.
Decembra pri naši hiši pišemo voščilnice. Tiste staromodne, ki se lahko pohvalijo z unikatnim in ročnodelskim pečatom. Letos ni bilo nič drugače – razen tega, da se je v proces ustvarjanja vštulila Mici. Dobro; pri skoraj 3 letih in 4 mesecih res ni prezgodaj, da se izuri v eni od maminih prostočasnih “obrti”. Ideja sicer ni zrasla popolnoma na njenem zeljniku … Med prebiranjem domačega primerka Mihovih razglednic (Založba Zala) sem pred bučko nenačrtno zinila, da obstaja tudi Mihovo pismo. Ne, knjige nisva šli iskat še isti dan! V knjižnico sva zavili takoj naslednji dan po vrtcu. 😉 Domov sva privlekli simpatična prijatelja, katerih prijateljstvo postaja odvisno od pisem. Zasnežene strani in zbliževanje med ljudmi so se lepo ujeli s predbožičnim časom. V kontekst pa je sodilo tudi pisanje pisem …
Mici ni bilo treba dvakrat reči. Ona bi seveda vse takoj. Motiv snežaka sem izbrskala na spletu, kroge sem izrezala in pripravila vnaprej. Vse ostalo (razen rokovanja z vročo pištolo) je pristalo bolj kot ne na Micinih plečih. Gospodična je sama tako zahtevala (ja, zahtevala, triletnice že marsikaj zahtevajo – včasih bolj, večkrat manj uspešno). Samo ustvarjanje sem ujela v 19. adventni zgodbi, morda se komu ljubi brati …
Če bi z izbranimi in žlahtnimi besedami želela poudariti čustvenost momenta, ko sva dokončali kup voščilnic, bi zapisala, da se mi je milo storilo pri srcu. V resnici pa je bilo veliko bolj realno in oprijemljivo od teh puhlic! Tamala je bila morda še bolj ponosna od mene … tako sva obe zmagali. Končni izdelek – s karseda ravnimi robovi in estetskim videzom – v resnici ni bil ključen. Pomembno je bilo, da je otrok dobil občutek pomembnosti. Dejstvo, da se je babi kasneje zahvalila za ptičke, sploh ni pomembno. Ampak Mici sem to vseeno zamolčala. 😉
Vir: T. Percival, Mihovo pismo, Založba Zala, 2013.
Adventne zgodbice: 24. december
Tako. Objavljam zadnjo adventno zgodbico! Obljubim. (V vsakem primeru je zmanjkalo rolic, kamor bi jih lahko še naprej zatikala). 😉
Ker smo se včeraj potepali, smo štiriindvajseto zgodbo prebrali šele danes zjutraj. Mici sem zvečer namignila, da je adventnega časa konec, ona pa me je samozavestno opomnila, da v tulcu na koncu pisane gosenice še ni bilo zgodbe! Opolnoči sem tako napisala še zadnje vrstice. Na žebelj, ki je držal adventni koledar, sem nataknila še ljubek koledar za leto 2017 z ilustracijami Jelke Reichman. Na njem bova z Mici lahko označili rojstne dneve, pomembne praznike in vedno težko pričakovane počitnice. Zjutraj sva morali pregledati vse slike, po branju zgodbe o pravljicah pa sva ga obesili v Micino sobico.
Ja. Zaključila sem s pravljicami. To se je zdelo najbolj smiselno. Veliko idej, načrtovanja in časa je bilo potrebnih, da nama je z možem uspelo realizirati zastavljeni načrt. Iskreno veseli bomo vaših odzivov: katera zgodba vam je bila najbolj všeč in zakaj, ali ste jih komu brali, morda pa vam je dala idejo za lastne zgodbice. Hvala, da ste nas spremljali. <3 Beri naprej →
Praznično darilo je lahko tudi knjiga
Morda so vsa darila že izbrana in skrbno zavita. Če pa slučajno še iščete popolno darilo, vam lahko pride prav nasvet – knjige lahko v vašem imenu nosijo čudovita sporočila …
Spodaj je nekaj idej, s katerimi lahko razveselite bralce vseh starosti.
Adventne zgodbice: 23. december
Priznam. Jutri si bom kar malo oddahnila. 😉 Izčrpala sem zaloge naših zanimivih štorij in Micinih zabavnih pogruntavščin. Ob večerih bom spet lahko brezskrbno likala ali celo pogledala kako nadaljevanko. 😛
Triindvajseta adventna zgodba že nakazuje, da se serija zgodbic o Mici izteka. Govori o tem, kaj vse si otrok lahko izmisli, da mu le še ne bi bilo potrebno skočiti v mižole.
Kakšno darilce sem si to pot namislila? Malo, no, bolje rečeno mini čokoladico. Da malo pocartam to mojo pupo. Beri naprej →
Adventne zgodbice: 22. december
Dvaindvajseta zgodbica adventnega koledarja je nosila 3 darila: 2 štampiljki in zanimivo novo besedo: bonton. Mici jo je večkrat ponovila in prav videlo se je, kako ji je všeč. Štampiljke pa so takoalitako vedno aktualne, zaradi česar smo (vsi po vrsti) redno poštempljani. Tokrat sem iz paketa, shranjenega v darilno omaro, izbrala sonček (za olikano vedenje) in dežnik (za manj primerno vedenje). Ugotovila sem, in to me je navdalo z upanjem, da je Mici čisto zadovoljna s skromnim darilcem, kot je štampiljka, in da jo razveseli že drobna pozornost … Kar pa se tiče bontona – včasih obvladamo teorijo, praksa pa je zgodba zase. Mici ni nobena izjema. Beri naprej →