Mici je … en celi kindersurprise. Mali introvert – med ljudmi tih in zadržan kupček previdnosti, doma pa zgovoren in neusahljiv vir energije (česar mi po moje nihče ne verjame!). Čisto dobro se počuti v lastni družbi. Pleše in poje, ko nima publike. Obožuje knjige in zgodbe o njej ljubih ljudeh. Otrok, ki radost išče v opazovanju žuželk in visoko nihajoči gugalnici. Od rojstva senzibilno dete v vseh ozirih. Gospodična, ki višek neudobnosti doživlja obuta v nogavice (in tarna nad “tiskajočimi” šivi). Ničesar ne pozabi, sploh pa ne obljubljenih reči. Dekle, skrajno zadržano v novih situacijah. Vihravo, ko je nihče ne omejuje, niti lastne spone. Ki v nedogled zna iskati izgovore. Ne najbolj redoljubna, v bistvu niti malo (a v kaosu točno ve, kje se kaj nahaja). Je neomajna in vztrajna, ko je treba zagovarjati lastne interese. Kar je njeno, je njeno in stvari ne deli. Niti z najljubšo mamo. Ali pa le z mamo in še to izjemoma. Priložnostno odlična poslušalka, spet drugič gluha motka – odvisno od trenutne stopnje trmoglavosti. Petardica, ko naleti na mejo, ki omejuje njene (samooklicane) pravice. Kmalu štiriletnica, ki gazi v smeri lastne poti.
Z izbruhi prvega pravega uporništva se ni vedno lahko kosati. Sploh ko gre za občutljivo osebico, ki šteje komaj tri prste na roki in ne obvladuje silnih čustev. Saj zmorem ostati hladna ko špricar, da bi se vedno tako skulirano odzvala na prebliske naše frkljice, pa mi tudi ne uspeva. Včasih je kakšen dan res težek; tako težek, da ga komaj pririnemo do noči. Kakor koli obrnem, dejstvo je, da mi materiala za pisanje naslednjih vrstic kar ne zmanjka … Beri naprej →
Frkljico navadno poslušam in se trudim, da bi jo tudi slišala. Prav, sem rekla tudi sebi in si v mislih naredila opombo za nov obisk knjižnice. Nisem sicer točno vedela, kaj iščem, vendar v domačem mladinskem oddelku vedno kaj najdem. Ko sem vletela med knjižne police, sem imela kar malo sreče – z ulovom dveh muh na en mah. Slikanica Jaz … Jana me je kupila že z naslovnico v naravnih barvah in s simpatičnimi podobami. Ne da bi opazila, da gre za še eno knjigo iste založbe, sem slučajno naletela še na Zgodbo o Albertu Einsteinu: Na žarku svetlobe. Tega dne sta se vrinili v moj večerni sprostitveni ritual (bolje to kot zadremati pred TV-nanizanko, hehe). Prešinilo me je: kapo dol avtorjem, ki jim prioriteta ni ježa na belem konju ali lišpanje za ples (slikanic te baže je dovolj, da ne rečem preveč!), ampak odpirajo srca in gradijo še ne slutene (a ne tudi neuresničljive) sanje! Mici pa … ona me je poslušala z odprtimi usti. Ničesar ni komentirala niti ni spraševala po narisanih detajlih, pa je v tem zelo dobra. 😉 Ene par podatkov sem tam, kjer so bile besede majčkeno preveč znanstvene, sicer res namerno cenzurirala (tiste o hitrosti svetlobe, magnetizmu in težnosti, da je ne bi po nepotrebnem odvrnile od zgodbe, ki je sicer dokaj preprosto zastavljena). Punci sem namreč želela osmisliti Alberta kot fanta, ki si ga ni težko zapomniti po skuštranih laseh, nogavic osvobojenih nogah in po igranju na violino. Fanta, ki se ni bal biti drugačen. Ki je želel razvozlati skrivnosti. Fanta, ki ni obupal nad količino porojenih vprašanj in ki je nanje vztrajno iskal odgovore. Zgodba me je prepričala, ker njen protagonist ni le živel, ampak je skozi življenje potoval na barki, ki jo je usmerjal navdih Alberta samega. 
Zanje (no, za nas) smo v nadaljevanju zgnetli kroglice, jih nanizali in pobarvali ter ustvarili unikatne verižice. Drobne pozornosti so največ vredne, sploh če jih izdelajo mali, šele učeči se prstki. 