Prebiram besede, da bi zvenele praznično. Zadnjič letos. A v teh, ki se mi nizajo pod prsti, ni neke modrosti. Misel, ki nas je vodila na silvestrovo, je zelo preprosta: Lepše je dati kot dobiti. It is more blessed to give, than to recive. V slovenskem prevodu mi sicer manjka odtenek sreče ali vznesenosti, ki spremlja tistega, ki daje. Ker pa je knjiga namenjena najmlajšim bralcem, je uporaba preprostejšega izraza morda kar na mestu … Kakorkoli.

Gre za besede, ki spremljajo miška Evgena v slikanici Božič v dvorcu Rumpolini (eBesede, 2012). Milo otroško srce mu je narekovalo, da za nekoga (tudi če je ta oseba osorna in navidez sovražno nastrojena) stori nekaj prijaznega, lepega. Ničesar ni pričakoval v zameno, kar je toplino v zgodbi še povečalo. Dejanja, ki štejejo, niso nujno velika dejanja. Včasih je dovolj že to, da nam je mar.

Silvestrovo jutro je bilo sončno. S polno vrečo briketov smo se ustavili pred mariborskim zavetiščem za živali. Tam so vedno veseli obiskov: primanjkuje jim kakovostne hrane za živali, ne branijo se priboljškov, zelo prav pa pridejo tudi sprehajalci psov. Že s parkirišča nas je pozdravil mnogoglasni lajež pasjega krdela. Čudoviti so, kosmatinci! Kar nekaj jih je že bilo na težko pričakovanem sprehodu, ostali so milo gledali skozi omreženo ograjo. Lepše je dati kot dobiti. Dati malo časa, malo pozornosti, kak briket. 😉 Hkrati pa dati tudi otrokom dober zgled. Za to niso nikoli premajhni. Naše ogledalo so, naj postanejo ogledalo, v katerega se bomo (vsi) z veseljem zazrli. Srečno!