Živimo v kurentovi deželi. Težko se je izogniti pustnemu vzdušju, ki (malo po malo) začne vladati že kmalu po novoletnem rajanju. Ne, ni težko. Praktično nemogoče je. Zdi se mi, da o letošnji otroški maski razpredamo že od lanskega pusta … Naše dete je bilo sveto prepričano, da ji moram zašiti stonogo, in dolgo sem tuhtala, kako se lotiti naloge, za katero sem bila zadolžena. Moje znanje šivanja je omejeno na čiste osnove, malo me rešuje domišljija, v največji meri pa gugl. Moji izdelki nastajajo po načelu poenostavljanja in v stilu praktične uporabe. Kljub še tako veliki želji po šivanju na stroj pa bi gotovo ostala pri šivanju na roke, če se me ne bi pred leti usmilila zlata duša po imenu Vesna (hvala ti stokrat!). Čisto po spomladansko me je navdihnila s svežim potencialom in moji ustvarjalni plati dodala novo dimenzijo – že samo s tem, ko mi je pokazala, kako, za vraga, pravilno vstaviti nit, da bi prvi šivi izgubili tisti neželeni amaterski okorni videz. Kasneje sem se vpisala na šiviljski tečaj, ki me je recimo malo izuril, ampak brez tega prvega zagona danes ne bi bila tako praktična mama. 😀

Seveda si je Mici, po predvidevanjih, vmes še premislila. Za naslednji nepogrešljiv kostum si je izbrala ledeno Elzo, potem je želela postati zelo lačna gosenica, ki ji bosta družbo delala list solate (ati) in metuljčica (mami). Vmes se je spomnila še na mavrico (ki jo je videla na mojem računalniku). Želj kolikor hočeš. Kompromis je enostavno moral biti sklenjen, ker ta mama ni poklicna šivilja z neomejeno količino prostega časa (in dobre volje). Tako se je mala šefica odločila, da bo gosenica (slikanica ji je bila izjemno všeč, a je več ne prebirava, ker jo je gospodična prerasla). Nič lažjega, sem si mislila. No ja …

Prepričana sem namreč bila, da je nekje še spravljena Micina rdeča kapica iz lanske sezone, ki bi jo lahko uporabila za goseničino glavo. Kot zakleto, Murphy pač!, je ni bilo nikjer. Seveda se je našla dan potem, ko je nova kapa – silom prilike – že bila zašita. Ta kratko je potegnila moja majica, ki je bila pri roki kot edini kos rdečega blaga.

Načrtov in nasvetov, kako zašiti preprosto kapo, je na spletu veliko. Poiskala sem kapo, ki jo Mici še nosi, in jo obrisala, da sem dobila pravo velikost. Potem sem jo še malo podaljšala, da sem kasneje naredila zavihek. Nekega strašnega dela ni bilo, čisto preprosto pa tudi ne. 😉 Iz barvnega filca sem izrezala oči in tipalke – in zelo lačna gosenica me je že pogledala.

Tudi z obleko nisem preveč komplicirala. V Micini omari sem poiskala najbolj zeleno majico. Večji kos zelenega blaga sem morala kupiti. Saj ne vem, ali naj vam povem, da je ta zeleni bombaž v resnici navadna rjuha za enojno posteljo, ki jo po zelo (!) ugodni ceni prodajajo v Jysku. Ker gre za kostum, se mi zdi smiselno iskati najcenejše variante (tudi zato, ker pri takih amaterkah lahko gre kaj narobe in včasih potrebuješ novo zalogo blaga). 😛 Napihnjen videz sem ustvarila z nabiranjem blaga na obeh straneh – pri spoju z majico in spodaj, kamor sem napeljala elastiko za lažje premikanje. Med probo sem ugotovila, da se bo gosenica bolj plazila kot hodila (res ne vem, kaj sem razmišljala), ampak elastika je prišla prav v vsakem primeru.

Zelo lačna Mici Gosenica je pripravljena. S končnim izdelkom sva bili zadovoljni obe, stranka in šivilja, kar je za slednjo pomenilo nov zagon. Kmalu je začela nastajati tudi Elza (kompromisi in to). Da vam ne govorim, kako sem jo robila na roko, ko je šivalni stroj začel delati po svoje in niti približno dovolj nežno za delikatno blago … Ker pa je to druga zgodba, ostanimo pri gosenici. Ideja vam morda še pride prav – ali pa jo shranite za katero drugo pustno sezono.

*Prva izbira Pri Sofiji?

Preprosti pustni kostumi, ki jih izdelamo sami, otroku prinesejo veliko veselja – prvič med izdelavo, drugič na maškaradi in tretjič pri obujanju spominov na nepozabne trenutke, preživete s starši.