Že spet je večer. Posoda še ni pomita in na zagret likalnik čaka gora perila. Po drugi strani pa je v postelji zadovoljno dete. In pred računalnikom mami, ki na tako prazničen dan enostavno mora zapisati še kako besedo ali dve …

V enem izmed zadnjih prispevkov sem omenila posebno “darilno” omaro, v kateri hranim drobna in velika presenečenja za mojo punco. Tako srečo imam, da največkrat, ko želim kupiti točno določeno reč, le-te nikjer ne najdem. Zato sem si omislila veliko bolj praktičen sistem, ki odlično deluje. Ko naletim na prima zadevo, za katero menim, da je taprava izbira za mojega otroka, jo kupim in shranim za prvo primerno priložnost. Tako hrčkanje daril v resnici ni zraslo na mojem zeljniku. Zraslo je iz živega spomina na moje otroštvo, na predpraznična pričakovanja in na skrivnosti, ki jih je skrivala omara moje mame …

Ene 30 let nazaj je “darilna” omara v mojem življenju že obstajala. Dišala je po maminih skrivnostih, po otroškem veselju in naučeni potrpežljivosti. Ne spomnim se, kako ali kdaj sem odkrila, da se v njej ne skrivajo samo puloverji in škatlice s hlačnimi nogavicami. Zelo živ pa je spomin na stol, na katerem je bilo potrebno stopiti na prste, da si otipal čudovite stvari, ki bi morale ostati skrite. Otroški spomini so tako dragoceni ravno zato, ker jih ni veliko – ostali so le najbolj živi in tisti, ki so me (očitno) še posebej zadeli. Kje je mama kupila dolgonogo, zlatolaso punčko in kako dolgo sem strmela vanjo skozi plastično pregrado, preden jo je (končno!) “dedek Mraz” v darilnem papirju položil pod naše božično drevo? Si predstavljate deklico, ki mesece (tako dolgo se je vsaj zdelo!) brez besed, le z velikimi očmi obiskuje skrivni brlog, v roke jemlje ta posebni zaklad in potrpežljivo čaka dan, ko bo igračo lahko čisto zares, brez občutka krivde vzela v roke? In ko je trenutek končno prišel, je bilo veselje nad darilom enako pristno, kot je bilo prvič, ko je bila moja najdba še ilegalna.

Kaj vse je mama tekom let skrivala v omari, kaj je ob tem nosila v srcu? Morda je za vsako igračo skrbno pretehtala dinarje in tudi sama težko čakala, da bi videla, koliko veselja bo podarila. Sem preudarnost pobrala pri njej? Je sploh kdaj slutila ali celo vedela, da je bilo njeno skrivališče odkrito?

Danes, ko je dan mamic, je ta spomin še posebej živ. In vedno bolj jasno mi postaja, koliko besed ostane med bližnjimi neizrečenih, koliko strani obraza, ki smo jih videli, a nikoli v resnici uzrli …

Risba na levi je nastala leta 1985, ko sem za materinski dan v vrtcu upodobila svojo mamo.

Mici je še premajhna, da bi se zavedala, kaj skriva naša omara – tudi če bi kdaj pokukala vanjo. Na male roke pa čaka toliko otroškega veselja in toliko mamine ljubezni! Lesene črke, (še ena) prikupna ročna lutka, denarnica za prve samostojno nakupe, štampiljke (ko bo treba zamenjati tiste, ki so se že posušile) … Seveda bi hčerkici vse to lahko izročila takoj! A kakšno sporočilo bi ji s tem posredovala? Da so vsakodnevna darila nekaj samoumevnega. Da je vse moč dobiti takoj. Da je potrpežljivost preživeta vrednota …? Da se sreča skriva le v materialnih stvareh?!
Ne vem, če omara Micine babi še vedno skriva toliko otroškega veselja kot pred leti. Prepričana pa sem, da v njej še vedno vejeta skrb in ljubezen – za ta darila, ki mi jih moja mami nikoli ni zavila v celofan in dala v roke, se je nemogoče oddolžiti. In ko sva pred materinskim dnevom z malo Mici želeli pripraviti darila za babice, so nastali izdelki, ki niso nič posebnega, a so narejeni iz srca in z veliko otroškega veselja. Ni to največ, kar si lahko podarimo?

P. S.:

Dovolila si bom še literarni namig za (odlično!) dnevu primerno odraslo branje. Prosim, pazi na mamo korejske pisateljice Kjung Suk Šin je čudovit slavospev materi, ki je za otroke – dokler so jo potrebovali – bila le požrtvovalen steber varnega zavetja, ženske v njej pa nikoli niso zares spoznali. Knjiga, ki se izkaže za ogledalo sodobnih odnosov, okronano z žarom brezpogojne, a neme ljubezni.