Otroci rastejo. Tako hitro jih nese proti samostojnosti, da na trenutke kar sapo jemlje. Kot bi bilo včeraj, se spomnim močnih ročic moje šeneenoletnice, ki so se uprle v moje telo in odrinile polne dojke. Ne več. Jutranji obrok je bil zadnja sladkost, ki sem ji jo ponudila, preden se je odločila, da je bila dovolj dolgo dojenček. Odraščajo. Včeraj je še robantila, da mora nekdo povečati okence večerne risanke na tablici, danes je s prstkom (in nasmehom do ušes) vse opravila sama … In takih mejnikov je vse več. Ob nekaterih nam uide glas olajšanja, ob drugih cvetimo od ponosa.
Decembra pri naši hiši pišemo voščilnice. Tiste staromodne, ki se lahko pohvalijo z unikatnim in ročnodelskim pečatom. Letos ni bilo nič drugače – razen tega, da se je v proces ustvarjanja vštulila Mici. Dobro; pri skoraj 3 letih in 4 mesecih res ni prezgodaj, da se izuri v eni od maminih prostočasnih “obrti”. Ideja sicer ni zrasla popolnoma na njenem zeljniku … Med prebiranjem domačega primerka Mihovih razglednic (Založba Zala) sem pred bučko nenačrtno zinila, da obstaja tudi Mihovo pismo. Ne, knjige nisva šli iskat še isti dan! V knjižnico sva zavili takoj naslednji dan po vrtcu. 😉 Domov sva privlekli simpatična prijatelja, katerih prijateljstvo postaja odvisno od pisem. Zasnežene strani in zbliževanje med ljudmi so se lepo ujeli s predbožičnim časom. V kontekst pa je sodilo tudi pisanje pisem …
Mici ni bilo treba dvakrat reči. Ona bi seveda vse takoj. Motiv snežaka sem izbrskala na spletu, kroge sem izrezala in pripravila vnaprej. Vse ostalo (razen rokovanja z vročo pištolo) je pristalo bolj kot ne na Micinih plečih. Gospodična je sama tako zahtevala (ja, zahtevala, triletnice že marsikaj zahtevajo – včasih bolj, večkrat manj uspešno). Samo ustvarjanje sem ujela v 19. adventni zgodbi, morda se komu ljubi brati … 
Če bi z izbranimi in žlahtnimi besedami želela poudariti čustvenost momenta, ko sva dokončali kup voščilnic, bi zapisala, da se mi je milo storilo pri srcu. V resnici pa je bilo veliko bolj realno in oprijemljivo od teh puhlic! Tamala je bila morda še bolj ponosna od mene … tako sva obe zmagali. Končni izdelek – s karseda ravnimi robovi in estetskim videzom – v resnici ni bil ključen. Pomembno je bilo, da je otrok dobil občutek pomembnosti. Dejstvo, da se je babi kasneje zahvalila za ptičke, sploh ni pomembno. Ampak Mici sem to vseeno zamolčala. 😉
Vir: T. Percival, Mihovo pismo, Založba Zala, 2013.