Bila je lepa pustno obarvana sobota, ko sem za mlade poslušalce četrtič odprla Sofijin kovček zgodb. Nalašč sem izbrala klasiko – znano ljudsko pravljico o deklici, ki je našla cekinček in si zanj kupila piskrček. Takega na pike, sem prepričana.

Mojemu loncu smo zato najprej s skupnimi močmi prilepili lepe bele pikice (da smo razgibali prstke), potem sem začela spletati zgodbo iz besed. Mojca Pokrajculja je oživela – ne samo zaradi mene, ampak zaradi lutk, ki sem jih z veliko potrpežljivosti pomalem šivala cel teden. Še zapela sem, čisto zares, kljub hripavemu in skelečemu grlu. Se opravičujem za škripanje. Če bom tak podvig še kdaj ponovila, bo to takrat, ko bom pri glasu. 😉 Poslušalci pa niso bili samo poslušalci, o ne, z veseljem so pomagali in na prstke natikali Mojčine goste … Ko je zmanjkalo besed in je Mojca Pokrajculja ostala sama s piskrčkom (in ko so živali oddirjale ena za drugo), smo se zedinili, da bi lisica lahko ravnala drugače, kot je. Žal pa ni imela nikogar, ki bi ji povedal in pokazal, kako. Škoda, da ni potrkala na naše duri …

Potem si je vsak izbral žival, v katero bi se spremenil za kak dan ali dva, in si s pomočjo Petre iz zavoda Bodidobro izdelal simpatično masko. Po uri in pol prijetnega druženja so domov odšli zajci pa lisice in volkovi. Vsi še malo mastni okoli ust in s sladkimi brki od pustnih krofov. Brez tega pač ni šlo. 😉