Mici je … en celi kindersurprise. Mali introvert – med ljudmi tih in zadržan kupček previdnosti, doma pa zgovoren in neusahljiv vir energije (česar mi po moje nihče ne verjame!). Čisto dobro se počuti v lastni družbi. Pleše in poje, ko nima publike. Obožuje knjige in zgodbe o njej ljubih ljudeh. Otrok, ki radost išče v opazovanju žuželk in visoko nihajoči gugalnici. Od rojstva senzibilno dete v vseh ozirih. Gospodična, ki višek neudobnosti doživlja obuta v nogavice (in tarna nad “tiskajočimi” šivi). Ničesar ne pozabi, sploh pa ne obljubljenih reči. Dekle, skrajno zadržano v novih situacijah. Vihravo, ko je nihče ne omejuje, niti lastne spone. Ki v nedogled zna iskati izgovore. Ne najbolj redoljubna, v bistvu niti malo (a v kaosu točno ve, kje se kaj nahaja). Je neomajna in vztrajna, ko je treba zagovarjati lastne interese. Kar je njeno, je njeno in stvari ne deli. Niti z najljubšo mamo. Ali pa le z mamo in še to izjemoma. Priložnostno odlična poslušalka, spet drugič gluha motka – odvisno od trenutne stopnje trmoglavosti. Petardica, ko naleti na mejo, ki omejuje njene (samooklicane) pravice. Kmalu štiriletnica, ki gazi v smeri lastne poti.

Z izbruhi prvega pravega uporništva se ni vedno lahko kosati. Sploh ko gre za občutljivo osebico, ki šteje komaj tri prste na roki in ne obvladuje silnih čustev. Saj zmorem ostati hladna ko špricar, da bi se vedno tako skulirano odzvala na prebliske naše frkljice, pa mi tudi ne uspeva. Včasih je kakšen dan res težek; tako težek, da ga komaj pririnemo do noči. Kakor koli obrnem, dejstvo je, da mi materiala za pisanje naslednjih vrstic kar ne zmanjka …

Prva javna šola obvladovanja vzorne starševske poze naju je z možem doletela v trgovini. Seveda. 😛 V eni tistih s pohištvom so Mici premamile tekoče stopnice, po katerih se je bilo ravno takrat treba zelo nujno, skoraj življenjskega pomena, peljati. Nič hudega sluteča starša sva imela nagledan drug vhod, skozi katerega bi prišla prej (in z manj ovinkarjenja) do ustreznega oddelka. Tamala pa naju ni šparala. Vlekla je v svojo smer in se ni dala premotiti. Da o cviljenju, renčanju in na pol borilni poziciji sploh ne izgubljam besed – prepričana sem, da si predstavljate. Kot nalašč se je za nami ustavil prileten možakar in nas opazoval. Brez težav bi nas lahko zaobšel, a smo očitno bili zanimiv intermezzo (on pa radovedna duša) in se mu nikamor ni mudilo. Jaz sem po temperaturi sodeč že začela spreminjati barvo, ati pa se je naredil hudega (oziroma se takrat niti ni rabil delati). Saj včasih pomaga, ampak ne v taki situaciji. Osredotočila sem se na dihanje, približno tako kot takrat, ko je v roku ure ali dveh to isto dete dobesedno štrbunknilo v moje življenje. Pokleknila sem k Mici in jo vprašala, ali bi se želela peljati po tekočih stopnicah. Zvijajoče se bitje mi je prisluhnilo. Strinjala sem se, da je to zelo zabavno. Da se bova skupaj peljali. Zdaj bova najprej nakupili, po kar smo prišli, potem pa takoj stečeva tja. Krč, ki je držal Mici v obrambni drži, je popustil. Z roko v roki sva zakorakali mimo zijala, meni pa je kar rit ploskala.

PRIROČNIK (ALI DVA) O VZGOJI 

Pa si ne lastim zaslug za uspešno reševanje tovrstnih sporov, rešitve sem našla med prebiranjem izjemnega priročnika Celostni razvoj otroških možganov. Fino in koristno branje za razumevanje otrokovih takozvanih kapric! Priznam, vedno se ne zmorem odzvati tako, kot svetujejo (blagor vsem, ki s tem nimate težav), včasih pa se. Na nek način mi je oči odprla tudi Janja Urbančič. Njene družinske kartice Igrajmo se – spoznajmo se sem naročila pred božičem in z zanimanjem pregledala vprašanja, ki se na njih pojavljajo. Odličen vir odstiranja samega sebe. Ob tisti “Katera je najslabša lastnost tvoje mame?” me je zadelo kot strela! Mici bi morda izjavila, da imam cel kup pravil in da sem zato včasih naporna. Ha, s tem bi lahko živela. 😛 Nič me ne bi bolelo, če bi potožila, da pospravljanje ni moja močna stran niti glavna prioriteta (četudi z manj prijaznimi besedami). Če pa bi moj otrok rekel, da je žalosten, ko mami postane mami zmaj, bi me pa bolelo. Ker se zgodi. Vendar delam na sebi, poslušam otroka. In se zavedam, da sem v trenutkih slabosti – reaktivna mama sredi čustvenega viharja – jaz tista, ki potrebujem kotiček za umirjanje, ne moje dete. Imava ga sicer obe – Mici na svojem jogiju, jaz pa v resnici kjer koli, samo da sem sama. Ali pa v družbi knjige … Si predstavljate? Kavč ob oknu, pogled na ptičjo hiško, v rokah pa odlična Kuhinja z razgledom meni zelo ljube predavateljice Svetlane Slapšak in njena gurmansko-antropološka dejstva o, recimo, sladoledu. Temu bi lahko rekli relaksacija! (Hja, ki za polno zaposleno mami brez dodatnega para rok nekje v bližini ni tako lahko uresničljiva.) Moj dragi se, po drugi strani, kadar koli izklopi s pomočjo športa. Se pa prav tako zaveda pomembnosti izobraževanja o vzgoji, ki hitro zna uiti z vajeti, zato je pokazal težnjo po prebiranju njegovega časa vredne literature o umetnosti vzgajanja. Na kavč sem mu dostavila kar dva za moje pojme izjemna priročnika avtorja Daniela J. Siegla. Vzgoja brez drame je nadaljevanje Celostnega razvoja otroških možganov. Posamezne strani – kot je ta na spodnji fotografiji – bi najraje kar skopirala in si jih pripopala na steno, da bi me opominjale, da sem jaz tista, ki drži bika za roge (in ne obratno). Da je odnos s trmico moja odgovornost, ki je triletnik ne more prevzeti na svoja ramena. Celostni razvoj je odličen zaradi praktičnih (in ilustrativnih, z risbami predstavljenih) metod s slabimi in dobrimi odzivi iz prakse. Možek je ob hitrem pregledu vsebine izjavil, da je zelo dober v ta prvih primerih, zato sem knjigo nujno morala pustiti v bližini. Nobenemu ne bo škodila (ker tamala včasih prav uživa ob pritiskanju na tiste gumbe) in tudi vam obe toplo priporočam. 😉

SLIKANICE O TRMOGLAVOSTI

Ko sem poskrbela zase (in za moža), je bilo edino logično, da s slikanicami o trmastih malčkih oskrbim tudi Mici. Prvi pregled sem opravila brez nadzorne madam, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Na mizi sta pred mano zrasla dva kupa. Prvi je obljubljal, da mi bo delo olajšal, drugi pa … niti ne. Na platnicah lahko trikrat piše Priporočajo pedagogi in psihologi …, pa otroku ne bom prebirala (in v usta polagala) besed, ki jih ne želim slišati. Nekaj zgodb sva tako prebrali z užitkom, posamezne pa sem brez slabe vesti cenzurirala. Vas zanima, katere in zakaj?

        ZGODBE, KI SO ME PREPRIČALE

*Matevž, očka je rekel ne! (Aline de Pétigny) -> Zajec iz celi družini všečne zbirke, ki ga poznamo tudi po pospravljanju igrač. Optimistično o trmi, ki se jo da ukrotiti.

*Ne, ne grem (Addie Meyer Sanders) -> Knjiga o upiranju novemu in neznanemu (zaradi strahu in drugih zavor), ki se vselej spremeni v pozitivne izkušnje in zato tudi v nove zmage za fantka Alena.

*Moje (Mathilde Stein) -> Slikanica kot simpatičen primerek, kako na prijazen način in z veliko potrpežljivosti preusmerjati pozornost z neželenih vzorcev vedenja. (Kar me je v zgodbi zmotilo, je bil le lik duhca. Naše dete z bujno domišljijo bi si znalo kar hitro omisliti novega “prijateljčka”.)

        ZGODBE, KI BI JIH RAJE PRESKOČILA

*Zmajček in Trmica (Patricia Mennen) -> Zgodba, ki bogati otroški besedni zaklad z izjavami tipa Če te ima rada, bi ti jih kupila! in Najbolj bedno mesto imaš! Tvoja sestrica ima veliko boljšega. V kolikor si tovrstno nadgraditev jezikovnega repertoarja seveda želite.

*Ne! (Tracey Corderoy, Tim Warnes) -> Naslov pove vse. Tako samozadosten je, da je Mici takoj dojela poanto in mi ob ukazu Zdaj pa v posteljo zabrusila Ne!

*Ne, ne bom (Marie-Isabelle Callier) -> Primerek s scenarijem A: Pospravi! B: Nočem!, ki ga punci nočem prinesti na pladnju. Slejkoprej (še prehitro) ga bo odkrila sama.

NOVIM ZMAGAM NAPROTI

Reakcije malčkov znajo v vsakdan prinesti pravo mero adrenalina. Vsake toliko me  zabremza neobvladljiv dan, ki me pušča v dvomih o pravilnosti mojih odločitev, a vedno ni tako kritično. Tudi dobrih trenutkov je veliko. Danes sem imela odlično pomočnico pri pripravi kosila. Zmešala je prašek za puding, umila borovnice, natrgala (in malo tudi pomečkala) solato, vmes zložila oprane krpe (resda jih je sama razmetala), zmešala maso za zdrobove cmoke in jo dala v hladilnik. In to brez izpadov, kako bo vse ona in ona sama in to takoj (ne pa šele takrat, ko bom, recimo, olupila krompir). Kako blagodejno, za spremembo. 😀

Ne glede na vse moje ali Micine trenutke slabosti – svojo punco sprejemam, kakršna koli že je, s krasnimi in manj zabavnimi lastnostmi. Pomagam ji leteti, kjer ni popolnoma sigurna vase, tolažim jo, ko njeni vihravi poleti niso taki, kakršni je upala, da bodo. Diham, ko me ulovi v slabem trenutku. Diham tudi ob dobrih. 😉 In verjamem, da je Mici točno takšna, kot mora biti. <3