*Kategorija: od 3 do 10 let

Slikanici o Albertu Einsteinu in Jane Goodall

Ko bo Mici velika, bo … gradila hiše. Tako vsaj trdi zadnji teden dni. Morda je kriv kup kock, iz katerih najraje gradi visoke (in še višje) stolpe. Prav, ji navadno odvrnem, ko me preseneti z novo željo. Že davno (no, v resnici eni dve leti nazaj) sem ji namreč zagotovila, da bo lahko v življenju postala, karkoli si bo želela. Če njene želje ne bodo preveč eksotične, me bo lahko držala za besedo. 😛

Frkljico navadno poslušam in se trudim, da bi jo tudi slišala. Prav, sem rekla tudi sebi in si v mislih naredila opombo za nov obisk knjižnice. Nisem sicer točno vedela, kaj iščem, vendar v domačem mladinskem oddelku vedno kaj najdem. Ko sem vletela med knjižne police, sem imela kar malo sreče – z ulovom dveh muh na en mah. Slikanica Jaz … Jana me je kupila že z naslovnico v naravnih barvah in s simpatičnimi podobami. Ne da bi opazila, da gre za še eno knjigo iste založbe, sem slučajno naletela še na Zgodbo o Albertu Einsteinu: Na žarku svetlobe. Tega dne sta se vrinili v moj večerni sprostitveni ritual (bolje to kot zadremati pred TV-nanizanko, hehe). Prešinilo me je: kapo dol avtorjem, ki jim prioriteta ni ježa na belem konju ali lišpanje za ples (slikanic te baže je dovolj, da ne rečem preveč!), ampak odpirajo srca in gradijo še ne slutene (a ne tudi neuresničljive) sanje! Mici pa … ona me je poslušala z odprtimi usti. Ničesar ni komentirala niti ni spraševala po narisanih detajlih, pa je v tem zelo dobra. 😉 Ene par podatkov sem tam, kjer so bile besede majčkeno preveč znanstvene, sicer res namerno cenzurirala (tiste o hitrosti svetlobe, magnetizmu in težnosti, da je ne bi po nepotrebnem odvrnile od zgodbe, ki je sicer dokaj preprosto zastavljena). Punci sem namreč želela osmisliti Alberta kot fanta, ki si ga ni težko zapomniti po skuštranih laseh, nogavic osvobojenih nogah in po igranju na violino. Fanta, ki se ni bal biti drugačen. Ki je želel razvozlati skrivnosti. Fanta, ki ni obupal nad količino porojenih vprašanj in ki je nanje vztrajno iskal odgovore. Zgodba me je prepričala, ker njen protagonist ni le živel, ampak je skozi življenje potoval na barki, ki jo je usmerjal navdih Alberta samega.

Kratka, še krajša od Albertove, zgodba o Jani (v originalu/resničnem življenju: Jane Goodall) je tudi izjemno preprosta in primerna za najmlajše bučke. Radoveden deklič ima sanje, ki jih je navdihnila knjiga o Tarzanu – sanje o Afriki in življenju med džungelskimi prebivalci. Fino za preusmeritev toka misli, (pre)obremenjenega s kronami in čarobnimi palicami. Težavo imam le s tem, da se Jana sredi uresničenih sanj zbudi, ne da bi ji za to bilo potrebno migniti s prstom … ali vsaj odpotovati na črno celino. Kot bi bila brez ključnega momenta, ki bi dekliče opogumljal narediti korak naprej, sanjam naproti. Mislim, malo sporno je. Zavajajoče. Ker brez muje se še čevelj ne obuje. In nihče se še ni kar zbudil ter ugotovil, da je dosegel vse, kar si je vedno želel. My ass. To me spomni kvečjemu na Grdega račka, ki je žalostno racal lepši prihodnosti naproti, dokler se mu nekega dne ni čisto zares zgodila. Ne da bi ukrepal, ne da bi kaj spremenil, ne da bi svetu vsaj pokazal jezik. Totalno pasivno in brez truda ga je življenje nagradilo z vsem, kar si je želel. Jana seveda ni imela take “sreče” in njena zgodba ni tako preprosta, kot so jo skrčili v slikanico … zato imamo vedno možnost, da jo nadaljujemo in dopolnimo, če le imamo na kolenih dovolj zainteresirane poslušalce.

Zakaj sta slikanici prva izbira Pri Sofiji?

• Ker sta dokaz, da je tudi izjemne zgodbe mogoče povedati na preprost, malčku razumljiv način.
• Ker sta Albert in Jana navdihujoča lika, čeprav sta njuni življenji sestavljeni iz sila preprostih, elementarnih aktivnosti: gibanja, čudenja, spraševanja, opazovanja, razmišljanja, branja.

Mici me je danes ujela na kavču s prenosnikom v naročju in knjigama ob boku. Namestila se je in (že desetič) prelistala obe. Bolj sama sebi kot meni je komentirala fotografije Jane. Ta mi je najbolj všeč, ko je že babi. Vpičila se je v resnične podobe in ne v simpatično ilustracijo male živaloljubke. Kot bi dojela, da je v prvem planu slikanice resnična zgodba ljudi, ki – tako kot ona sama – rastejo, odraščajo, se starajo. Vmes pa poskrbijo za izjemne spomine. Tamala je pokukala še k Albertu. Mami, smo mi narejeni iz malih koščkov, iz pikic? Tudi drevo in muca? Zakaj pa? Kako, za vraga, odgovoriti na to vprašanje?? Če ima kdo (preprost) odgovor, se zanj že zdaj hvaležno priporočam.

Koristne informacije o knjigi:

Jaz … Jana, Patrick McDonnell, Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana, 2012.

• trde platnice (z za malčke manj praktičnim ovitkom), širši format, preproste ilustracije, malo besedila, dodane resnične fotografije Jane Goodall

Na žarku svetlobe – zgodba o Albertu Einsteinu, Jennifer Berne, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2017.

• trde platnice, malo večji kvadratni format, večji font črk, na koncu dodan ilustriran seznam Einsteinovih najljubših stvari