Prazniki – blagodejna osvežitev. Ker smo skupaj, vsi trije vogali naše hiše, in ker si lahko damo duška. Pa ne za počitek, vsaj večino časa ne; takrat opravimo vse, za kar nam med delovnim tednom zmanjka časa. Počistimo navlako, poglabljamo prijateljstva, osvežimo vrt. Na periferiji zna biti slednje precej bogokletno dejanje in mi, bogami, živimo na vasi.

Z Mici (ki je, mimogrede, “odrasla” v pravo malo pomočnico) sva si v teh dneh vzeli čas za inventuro otroške sobe. Ne zaradi skrbnega gospodinjskega čuta (priznam, tega mi nikoli ni uspelo v popolnosti razviti), ampak zaradi nuje. Prebrskali sva police, prečesali škatle z igračami in premetali omare z oblačili. Madona, se nabere stvari, ki jih (več) ne uporabljamo. Malo prevetritve ni škodilo nobenemu kotu sobice, uspelo pa nama je obuditi tudi nekaj nostalgije. Vsaj meni (za Mici pa ne dam roke v ogenj). 😛 Kup spominov se je valjal med natlačenimi policami. Tiste najlepše sem shranila, kakopak. Ostalo bo podedovala Micina sestrična, če bo želela.

Kdor me pozna, to že ve. Kot hrček hranim vse, kar je imelo (in še ima) uporabno vrednost. Ne samo otrokove reči, ampak tudi tiste zdaj že retro primerke iz nekega drugega otroštva. Moji kosi oblačil, moževa otroška posteljnina, najine otroške knjige. Da je nekaj staro in že uporabljeno, ne igra nobene vloge. Ali pač, in to še toliko večjo – ker nosi v sebi osebno zgodbo. Otroku obleči isto oblekco, kot sem jo v njenih letih nosila sama, ima neprecenljivo vrednost: ker je mama leta in leta skrbela, da jo je shranila za vnukinjo, ker je to naredila z veliko ljubezni in ker je tudi na mene prenesla zavedanje, kako pomembna so dejanja pozornosti …

Na zgornjih fotografijah: jaz (leta 1983) in Mici (leta 2015).

Po drugi strani brez zadržkov nežno rabljeno tudi kupujem. Dejstvo je, da nimam časa (roko na srce niti volje), da bi tekala po trgovinah za oblačili. Marsikaj tudi sama prodam. Bi si lahko “privoščila” novo? Ja. Zakaj potem kupujem rabljeno? Recimo zato, ker nisem šopoholik. Trgovine me utrujajo. Preziram potrošniško naravnanost sodobne družbe (ki ji prav tako tudi sama ne morem popolnoma ubežati) in iščem načine, kje in kako ubrati bližnjice. Mi je morda mar, kaj dam nase in kako je oblečen moj otrok? Seveda mi je! Tudi zato na dete raje dam kos, ki je bil večkrat prepran, da kemikalije v blagu ne dražijo nežne kože. Prav tako sem hvaležna, če kako čudovito obleko, dobre kakovosti in odlične ohranjenosti, najdem mimogrede na spletu in mi zanjo ni treba obrniti treh nakupovalnih centrov. Da o o vidiku ekološke naravnanosti sploh ne izgubljam besed.

 

S knjigami je podobna zgodba. Dobre knjige nikoli ne izgubijo svoje vrednosti, tudi če so stare in utrujene od listanja. Mici se strinja in slikanic ne diskriminira na podlagi videza. Na njeni knjižni polici se enakovredno bahajo nove slikanice, knjige iz bukvarne in trgovine z rabljeno opremo ter bolj ali manj zgledno ohranjeni primerki Micinih staršev, torej naju. Najboljše zgodbe pač nikoli ne grejo iz mode …

Nič ne rečem. Nova stvar ima svoj čar. Hkrati na njej piše Lahko si privoščim. in Dobro živim. ali celo Ima se, može se. In vse to je krasno. Kdo si tega ne želi? Pa vendar, je materialno zadoščenje to, kar v življenju res šteje? Saj lahko kupimo popolno obleko po zadnji modi –  ali z njo kupimo tudi blagostanje tekstilne delavke iz indijske izkoriščevalske tovarne? Fino se je rekreirati v snežno belih supergah – ali smo z nakupom prinesli zdravje tudi fantu iz Bangladeša, ki jih za nas lepi za par fičnikov? Najlepše je iz trgovine prinesti po novem dišečo knjigo pravljic za lahko noč – ali bodo zaradi našega nakupa tudi kitajski delavci v tiskarni zvečer lažje zaspali? Večinoma o ustroju današnjega sveta v resnici nimam časa razmišljati. In tudi jaz kupujem v trgovinah, v katerih lebdi vonj po … niti nočem razmišljati, po čem. Kemikalijah, prahu, smradu razmer, v katerih izdelki s polic nastajajo. A to ne pomeni, da si zatiskam oči,  da živim v iluziji popolnega sveta, kateremu pripadam. S ponovno uporabo, z nakupom posameznih rabljenih kosov in lokalnih izdelkov delam majhne, mini korake, ki morda vodijo k velikim spremembam. Ker je nekje treba začeti. Zakaj ne pri sebi?