Pred pol leta smo v prijetnem in otrokom prijaznem ambientu zavoda Bodidobro prvič odprli beli kovček in se zazrli v slikanico presenečenja. Danes lahko rečem, da se je Sofijin kovček zgodb, kot smo bralno-ustvarjalne urice poimenovali, lepo prijel. Otroci, ki se enkrat mesečno prihajajo družit s Sofijo, odhajajo zadovoljni, vedno pa s sabo odnesejo tudi kak praktičen izdelek, ki ga z veliko volje in potrpežljivosti ustvarijo sami.

Marca smo brali zlato hruško založbe Kres z naslovom Dežela Velike tovarne besed. Zgodba, skromna z besedami, a kljub temu bogata v sporočilnem smislu, nam je vsem dala misliti, ob katerih besedah nam postane toplo pri srcu. Recimo ob besedi mama. Zanje (no, za nas) smo v nadaljevanju zgnetli kroglice, jih nanizali in pobarvali ter ustvarili unikatne verižice. Drobne pozornosti so največ vredne, sploh če jih izdelajo mali, šele učeči se prstki.

Naši najbolj zvesti zgodbeljubci so si porisali tudi “prislužene” oziroma “priposlušane” vrečke iz blaga – vsak po svoje, vsak z lastno idejo, ki jo je narekovala domišljija. Vanje bodo lahko naložili kupček knjig iz knjižnice ali žemljice po odhodu iz pekarne.

Kar je najpomembneje, pa je to: v uri in pol, kolikor traja naše sobotno druženje, eden ob drugem rastemo. Brez izjeme. Hvala, da nam zaupate.