Moja zasebna Noč knjige (sicer 21. 4. 2017) bo ugledala luč dneva danes. Dobro, na luč dneva lahko kar pozabim, prej se bo šopirila pod zvezdnim svodom. Zadnja dva meseca živim v dveh izmenah … dnevna izmena vključuje delo z mladino po službeni in starševski dolžnosti, tista polnočna (s skrajšanim delovnim časom) pa monologe pred računalnikom, katerih cilj je še pred jutrom urediti priprave na novo dnevno izmeno. Za kaj drugega navadno ne ostane ne časa ne energije. Tistih nekaj ur vmes je namenjenih polnjenju duracelk, ki se do osme ure zvečer vsak dan hočeš-nočeš izpraznijo. Dve bitjeci je potrebno oskrbeti – eno bolj glasno in bolj energično izraža zahteve, drugo nezavedno jemlje, kar mu pripada. Saj ne rečem, tudi utrujajoče obdobje ima svoj čar … <3 Dnevi pa se ne pustijo motiti, dol jim visi za mami v zaostanku. In kdo je skril gumb za pavzo? Ker kup čtiva za odrasle ni nič (NIČ!!!) manjši, medtem ko je za Micinega k sreči veliko bolje poskrbljeno.

Deset let nazaj sem začela s prvimi poskusi navduševanja nad leposlovjem, moji prvi poslušalci so bili moji učenci. Zdaj na pobudo zavoda Bodidobro že pol leta pripravljam in izvajam bralno-ustvarjalne urice Sofijin kovček zgodb za tri- do osemletnike, več kot tri leta pa vsakodnevno berem in/ali pripovedujem zgodbe v zasebne namene. Moja inspiracija je največkrat Mici, takoj v drugi vrsti pa mladina, ki v roke raje kot bukve jemlje pametne telefone in tablice. Kar smeji se mi, ko vidim, kako jih zgodbe pritegnejo, tudi če jim same knjige ne dišijo – dobrih poslušalcev imam, roko na srce, več kot dobrih bralcev …

Ko te žene tovrstna naravnanost, da bi še koga okužil z virusom naklonjenosti do knjig (in neskončnih možnosti, ki jih le-te prinašajo), vsak mesec tovoriš kupe slikanic iz lokalne knjižnice, fehtaš najnovejše izvode in potem listaš, bereš, preučuješ ilustracije ter tehtaš, ob kateri priložnosti jih boš vzel v roke za mini občinstvo. Včasih za pomoč prosim Mici, ki slikanice skrbno pregleda in “prebere” s pomočjo ilustracij, preden poda svoje “strokovno” mnenje. Vedno imam sicer na zalogi dobro staro klasiko, ki nikoli ne razočara in je zmeraj dobra izbira. Vseeno pa redno posegam po novitetah in to iz enega samega razloga – ker je manj verjetno, da jih otroci že poznajo, in ker bo zato spremljanje nove zgodbe zanje poseben užitek.

Vsaj enkrat na mesec izbiranje otroških knjig jemljem še posebej resno. Vsako odpiranje Sofijinega kovčka zgodb mora biti pospremljeno s skrbno izbrano slikanico. Če zgodba namreč ni prava, malčkov, ki se s Sofijo radi družijo, ne bo pritegnila ali pa jih bo (kar je še huje) dolgočasila …

Fotografija: arhiv zavoda Bodidobro

Branje množici otrok nikoli ni enako prebiranju knjig svojemu potomcu (ali dvema). Posameznik lahko slikanico z vsemi čutili polno občuduje v varnem naročju; ko pa te posluša osem ali več malih bučk, pa vseh, tudi če želiš, ne moreš stlačiti na kolena. Zato v naš kovček zgodb nikoli ne dam slikanic z malo besedila, pa so lahko še tako estetsko čudovite, ker ta pravi učinek dosežem le z ubesedeno zgodbo. Zgodba je tista, ki pritegne. Sploh če se v njej zgodi kaj zanimivega ali če je celo malo napeta – pa ne preveč, le dovolj, da otrok razvije zanimanje za to, kar se bo v njej zgodilo. Slike seveda so pomemben del knjige, ker jih malčki zvedavo opazujejo; še vedno polagam na srce, da izbirajte čtivo s kakovostnimi, neklišejskimi, predvsem pa ne kičastimi ilustracijami, ki kvarijo estetski užitek, zgodbi pa prevzemajo sijaj. Pa saj ste verjetno že opazili, da so svetleče slikanice navadno kilav nadomestek za dobro zgodbo ali jezikovno bogato besedilo.

Izbira prave knjige za male poslušalce je zame vsekakor pomembna naloga. Malčkom se ne želim izneveriti, sebi pa tudi ne. Delo, ki ga z veseljem opravljaš, pač ne more biti opravljeno z levo roko. 😉

Prva izbira Pri Sofiji:

• Za bralno-ustvarjalne urice (in tudi sicer, za mojega škrata!) izbiram zgodbe, ki niso že naprvi pogled spolno opredeljene.
• Izbiram srednje dolga besedila, ob katerih ima poslušalec čas razviti zanimanje za dogajanje, in ravno dovolj dolga, da malčkov ne začnejo dolgočasiti.
• Vedno razmišljam o tematski naravnanosti (praznična v mesecu decembru, družinska v času okoli materinskega dneva ipd.), a se tematskega ujemanja ne oklepam za vsako ceno. Če ne najdem kakovostne zgodbe, ki bi me pritegnila in bi se mi zdela dovolj zanimiva, raje izberem kaj nevtralnega in za male poslušalce bolj primernega.
• Nova knjiga nima prednosti pred “staro” samo zato, ker gre za še ne zlajnano noviteto. Na prvem mestu je vedno kakovost besedila (jezikovna in sporočilna), ker v resnici nikoli ne zastara.