Možek je kriv, da smo si ta vikend uspeli ogledati 499. uprizoritev legendarne Žogice Marogice, ob poslušanje katere sem zrasla že jaz. (Ne, nisem še stara ko mati zemlja … ampak samo kot današnja povprečna mati.) Marsikomu je bolj znana kot knjižna inačica Žogica Nogica (res ne vem, kako to, da je pri nas doma še nismo imeli), Lutkovno gledališče Maribor pa ima v repertoarju obnovitveno predstavo iz leta 1994, primerno za otroke od 3. leta naprej. Mici zgodbo pozna kot radijsko igro, v kateri sicer ni preveč navdušena nad Zmajem Tolovajem, a je antipatija do lika niti približno ni odvrnila od obiska predstave. V meni osebno zelo prijeten ambient na mariborskem Lentu smo prispeli 10 minut pred pričetkom lutkovne predstave. V gledališče se namreč ne spodobi zamujati, to je zdaj jasno tudi že Mici (pa še ni dopolnila 4. leta).
In predstava je bila vredna široko odprtih oči (in ust) malčkov, ki so v njej po videnem in slišanem sodeč vsaj večinoma očitno uživali. Skozi oči starša lahko pohvalim odlično igralsko zasedbo, nostalgično prikupne marionete, fino sodobno igro z zabavnimi, mestoma otroško nagajivimi vložki obeh pripovedovalcev in minimalistično, a zelo učinkovito sceno. Da sploh ne omenjam spet izjemno aktualne tematike o neznancih z druge strani (tapravega ali računalniškega) okna …
Mici, ki bi vedno rada imela prvo in zadnjo besedo (tudi kadar je nihče ničesar ne vpraša), bi dodala, da je bilo prav fino. Kljub introvertirani 
naravi je v interaktivni predstavi prvič ves čas sodelovala – pela tisto o bobnu in lajni in pihala, pihala. Med najbolj všečnimi liki ji je poleg marogaste žoge bil celo zmaj, a ni to zanimivo?, a si mislim, zakaj. V predstavi je, za razliko od zvočne zgodbe, čisto sprejemljiv. Nič strašljivega ni na njem, še z repom prav veselo opleta, le oči, skrivnostno in po kačje zvite, so nekoliko … neprijetne. Mici so motili kvečjemu otroci, ki so med predstavo govorili. Bodimo vsi tako tiho kot jaz, je njen nasvet, ki si ga je za moteče faktorje pripravila, če bi ga morebitni še potrebovala. Če smo čisto iskreni, konstantno kramljanje s (starimi) starši, prestrašeni in posledično jokajoči malčki ter glasne igrače ne sodijo v gledališko dvorano. Ne me narobe razumeti; jasno, da v otroškem gledališču ne moremo pričakovati tišine in osredotočenosti, ampak … odrasli smo dolžni – svojim in ostalim gledalčkom – zagotoviti prijetno izkušnjo predstave na odru (in ne tiste na sosednjem sedežu). Nenazadnje smo pred očmi otrok vsi zgled. Naj bo naš zgled pozitiven. 
Na poti domov smo naredili obvezen postanek v gledališki kavarni. Čokoladnih lizik tokrat, žal, niso imeli na zalogi, zato se je tamala mastila s čokoladno ozaljšanim in pisano posipanim čokoladnim mafinom. In cuker na kubik je ni ustavil, da ne bi meni ukradla kosa (ali dveh) skutno-jagodne tortice. S še malo mastnimi usti, raztegnjenimi do ušes, in energije za izvoz, je odpeketala po mariborskih tlakovcih. Morda ji bonton v kulturnem hramu res ni španska vas, si je pa zato duška dala na poti do avta. No ja, če bi domov prišli brez opozarjanja, bi bilo že kičasto. 😀
P. S.:
Za vse, ki vam ni vseeno, kakšen vtis pustimo v gledališkem hramu, pa še povezava do MINI GLEDALIŠKEGA BONTONA.