Delo z mladino je vedno pestro. Včasih se od učencev poslovim kot ožeta cunja, večino časa pa me filajo z energijo brezskrbne naravnanosti in mladostnega navdušenja. Pri tem ni nobene razlike, ali gre za slovenske ali hrvaške učence. Slednje obiskujem dvakrat na teden; takrat skupaj vadimo pravila slovenskega jezika, a se tudi medsebojno kulturno spoznavamo. Ja, kulturno se vedemo v enaki meri kot govorimo o eni in drugi (slovenski in hrvaški) kulturi. 😉 Začetna zadržanost enih do drugih (kakorkoli obrneš – tujec je pač tujec) se je v petih letih spremenila v obojestransko zaupanje in naklonjenost.
Moj najljubši del poučevanja na Hrvaškem so ure, namenjene slovenski književnosti. Poslušanje zgodb smo nadgradili z branjem (pri katerem se še vedno trudimo z naglaševanjem), nato še z dramatizacijami. Aktivnost otrok je pri tem največja, njihova zavzetost za delo (ki mu glede na vsesplošno uživanje težko rečemo delo) pa prav nič ne zaostaja. Motivacija za rabo slovenščine je brez dvoma na višku. Kako leto se osredotočimo na lutke, spet drugič na izdelavo rekvizitov. Lepo je gledati nasmejane obraze, ki se z Mojco Pokrajculjo ali Muco Copatarico v slovenščini predstavijo hrvaškim sošolcem in učiteljem.
Ob vseh načinih zbliževanja s slovensko književnostjo pa sem letos prvič dobila priložnost, da za mlajše učence s Hrvaške pripravim pravljično urico. Na letošnjem izletu v Slovenijo (le-tega priredimo vsako leto) so obiskali najstarejše slovensko mesto in se ustavili tudi v ptujski knjižnici. V čast mi je bilo med zidovi malega gradu (kot pravijo Knjižnici Ivana Potrča Ptuj) vzeti v roke enkratno Pekarno Mišmaš Svetlane Makarovič in jo povedati (malo pa tudi zaigrati) tako, da bi jo učenci, nekateri z več, drugi z manj znanja slovenščine, razumeli. Nekje na polovici zgodbe mi je postalo jasno, da množici skoraj petdesetih Hrvatov nima smisla kazati ilustracij v knjigi, sploh ne tistim, ki so sedeli v osmi ali deveti vrsti … ampak to je ideja za naslednjič. Joj, na koncu sem še zapela tisto “Jaz pa vem, kam je naš Mišmaš odšel“, čeprav sem se jo s pomočjo naše male poznavalke (in velike Svetlanine oboževalke) Mici učila le dan prej. Pa kako mi je punca pomagala barvati miške iz papirnatih rolic … Sive, črne, rumene in srebrnkaste miši so postale del scene, midve pa sva se lepo zaposlili med Micinim okrevanjem vnetih ušes.
Zakaj se mi je Pekarna Mišmaš zdela prava izbira za pravljično urico s tujejezičnimi učenci?
Ker gre za odlično slovensko pravljico. Ker je zgodba preprosta, besedišče pa bogato brez odvečnih umetelnih besed. Ker nosi sporočilo, ki je brezčasno in splošno veljavno. Ker zgodba pritegne. Ker je v njej ščepec čarobnega. Nenazadnje ker poslušalce lahko pogostiš z rogljički ali s presticami. In tudi v tem je poseben čar. 😉
P. S.: Zaradi vsega naštetega je Pekarna Mišmaš prva izbira tudi za vsako domačo otroško knjižno polico. Pri nas je malodane na dnevnem repertoarju. Še najraje v enem kosu, čeprav Mici v skrajnem primeru pristane tudi na branje v nadaljevanjih.

Avtor fotografij: Simona Sakelšek
Kolegice učiteljice, ki prav tako orate ledino v Varaždinski županiji, hvala za zaupanje (in tehnično pomoč) pri izvedbi slovenskega pravljičnega postanka; upam, da sem ga upravičila. Sodelovanje s ptujsko knjižnico Ivana Potrča pa je tako vedno prijetno doživetje.