Včasih določene stvari slučajno sovpadejo. Razen če slučajno ne obstaja in se vse zgodi z določenim razlogom. Morda. A že nekaj časa mi na koncu jezika leži zgodba o posebni knjigi, za katero verjamem, da je našla nas (in ne mi nje) in nam, vsaj malo, vsaj za odtenek, spremenila življenje.

Nanjo je v knjižnici naletela Mici. Mini format, drobne bele platnice nevpadljivega videza. Še danes se sprašujem, kaj na njej je tamalo pritegnilo, da je knjigo vzela v roke in odločno povedala, da jo bova vzeli domov. Branko, ki s presenečenim izrazom strmi s platnice, je res bil malo poseben, a niti približno se mi ni sanjalo, kako zelo poseben v resnici je. Mici je doma dobesedno zalepil na stol. Do takrat še nikoli ni s takim iskrenim zanimanjem opazovala risbe za risbo. Brala sem jaz, punca pa je opazovala narisano. Ko sva Branka prebirali tretjič zapored, je besedilo že vedela na pamet. Potem je ilustracije komentirala sama, in to vsakemu, ki je imel pet minut časa.

Knjižico je nosila povsod s sabo, tako se ji je Branko prikupil. Preproste slike so jo nagovorile bolj, kot jo navadno še tako umetelne ilustracije, kratki stavki so povedali vse, kar je vredno povedati. Ko se je prvič zazrla v prazno stran, s katero je Branko komentiral dejstvo, da nima veliko obiskov, je bil njen izraz na obrazu neopisljiv. Uau. Pred mano je stala ena čisto druga Mici in verjamem, da sem v njej zagledala osnutek vsega, v kar bo z leti odrasla.

Da boste bolje razumeli moje navdušenje nad Brankom in Micinim odzivom nanj, morate vedeti, da gre za slovenskega Branka, ki živi (ali je živel?) v Centru Dolfke Boštjančič, kjer so varovancu z zmerno motnjo v duševnem razvoju omogočili izdajo knjižice z njegovimi risbami. Tako izjemna je, topla in polna življenja. Tako dragocena in vredna, da jo beremo – sami, otrokom, predvsem pa z odprtim srcem. In to knjiga, ki je bila v naši knjižnici v letu 2015 izposojena dvakrat(!) – od tega je bila enkrat v našem domu …

Zakaj o Branku pišem ravno danes? Ker so danes odpotovali v nebo rdeči baloni – baloni ljubezni in upanja, baloni, ki zaradi Zavoda 13 opozarjajo na drugačnost sredi vrveža “navadnosti” in ki jih je Slovenija ponosno držala ob mednarodnem dnevu redkih bolezni. Pohod z rdečimi baloni je zrasel na plečih mamice še ene posebne osebe – deklice Sofije s trisomijo 13. Njena zgodba prebuja. Rdeč balon v eni roki (in vrečko novega branja iz knjižnice v drugi) smo zato po domačih mestnih ulicah nosili tudi mi. Ker nam ni vseeno, ker je šlo za Sofijo, ker … smo vsi, vsak po svoje, posebni.