Tudi knjige za otroke praznujejo. Drugega aprila, na dan, ko se je rodil Hans Christian Andersen, je bila otroška literatura tudi pri nas (spet) v prvem planu.

Načeloma Pri Sofiji posegamo po slikanicah, ki vedno znova prepričajo z dobro mero ilustracij in jih brez večjih težav na kraj bralnega “zločina” prinese tudi mlajše dete. Pa sem na dan knjig za otroke zaradi “prazničnega” vzdušja, tako za spremembo, vzela v roke zbirko pravljic – knjigo, ki jo zaradi teže (take in drugačne) trenutno bolj kot ne hranimo na knjižni polici.

Zlata mačja preja je ena tistih “dragocenosti”, ki bi skoraj morale biti pri vsaki hiši z malčki. Ponatis 29 najlepših otroških umetnin Svetlane Makarovič – pisateljice, ki zna besede umetelno tkati v temačne balade, a tudi prijetno presenečati s (pri)srčnimi pravljicami. Njena dela so klasika! Zraven priljubljene Sapramiške gotovo poznate tudi tisto poučno Pod medvedovim dežnikom pa Tacamuco in Sovico Oko, da o Kosovirjih na leteči žlici sploh ne govorimo. Po njih posegamo, ko želimo na preprost način spregovoriti o poštenosti in pravici in skazici. O temah, ki nagovarjajo male in velike ljudi. 😉

Čeprav je tistega večera naša nadobudnica pred spanjem zahtevala celo knjigo (?!), sem za nočno popotnico izbrala Pekarno Mišmaš. Svetlanino mišjo mojstrovino. Zgodbo o dobrem (kruhu), ki se zaradi peka Mišmaša širi po vasi, in zavisti, ki spodje, kar je med ljudmi pozitivnega. Mici se mi je zadovoljno namestila pod perut. Potem pa je med branjem na veliko popisanih strani začela mencati, nestrpno mežikati in končno segla po bukvi, da bi obrnila stran do nove sličice. Hja, miška, tokrat ne bo šlo tako. V dotičnem ponatisu je sicer celih 12 risb (kar sploh ni tako malo), a za našo gospodično očitno vseeno ne dovolj … Lahko bi sicer ubrala drugo pot. Izposodila bi si zgodbo na zvočnem posnetku in jo punci predvajala med večernim ritualom gnezdenja. Spomnim se, koliko veselja je Mici prinesla Mojca Pokrajculja, ko sem jo nekega jesenskega popoldneva presenetila z odlično, profesionalno interpretacijo zgodbe, da je punca kar obsedela sredi dnevne sobe, dokler ni zvočna knjiga na računalniku umolknila! Verjamem, da bi bilo tokrat enako. A dejstvo je, da sva navajeni, da dan zaključiva s pravljico v fizični obliki – ki jo lahko primeva, a ne le primeva, ampak tudi začutiva in zavonjava in ji vrneva bližino, s katero naju vsakokrat znova napolni.

Je pač tako, da je Mici vseeno šele v tretjem letu in ko bulji v knjigo, pričakuje slike in vidno napredovanje od prve do zadnje strani (pri čemer ponosno sama obrača liste). Skoraj dvokilska knjiga je zaenkrat še ni prepričala. Na seznam knjig, pripravljen za obisk knjižnice, sva uvrstili slikanico o peku Mišmašu. Tisto “klasično” ali celo miniaturko, ki jo bo Mici sama pritovorila v posteljo, ob kateri bo zgodbo lahko požirala z očmi in ki ji bo dovolila, da bo opisano doživela brez nestrpnega hitenja. Zlata mačja preja pa bo na svojo bralko počakala še kako leto, dve. Ker jo bo, roko na srce, še prehitro s police potegnilo pravo dekle.

Koristne informacije o pravljici Pekarna Mišmaš:

kategorija: od 3 do 6 let, mini in klasičen A4-format, založba Mladinska knjiga, priznanje Zlata hruška

*besedilo dosegljivo tudi na Wikiviru

*Prva izbira Pri Sofiji?

Otroka prej pritegne knjiga, ki ni prevelika ali pretežka in jo zato obvlada, pomembno vlogo pa nosi tudi ilustracija. Tako knjigo lažje doživlja. Pri tem se ustvarja bližina med knjigo in otrokom, a tudi med otrokom in staršem, ki knjigo prebira.

P. S.

Kako smo se za povrh na sončen spomladanski dan posladkali z domačim sladoledom