*Kategorija: 2 leti +

Tipična nedelja. Budnica okrog sedme ure in gneča v veliki postelji: mami, ati, Mici, vsaj tri plišaste živali, maček Bili. Nekje vmes pa knjiga, seveda. Že nekaj tednov zapored beremo zgodbo o zajčku, ki se je naučil pospravljati. Mici je nad sistemom, ki ga v zgodbici ubere učiteljica, očitno navdušena. Tudi meni se, po pravici povedano, zdi zelo posrečena, preizkusili pa je še nismo. Zakaj? Ker sistem, ki smo ga uvedli mi, čisto dobro deluje in (zaenkrat) ne potrebuje izboljšav.

Naj se javi starš, kateremu se ni bilo potrebno soočati z vprašanjem (ne)pospravljanja – res bi ga rada spoznala! Ker igrač je pri vsaki hiši veliko (roko na srce, v resnici jih je veliko preveč), česar se najbolj zavedamo, ko vse ležijo na kupu sredi sobe. Mene je ta prizor vedno spravljal ob živce, čeprav še zdaleč nisem mahnjena na sterilno čistočo, zato sem hitro uvedla pravilo o selekcionirani uporabi igrač. V praksi to izgleda tako: otrok se igra z izbrano igračo, ko si zaželi drugo, pa prvo vrne(mo) na njeno mesto. Za malo kobacajko sem seveda pospravljala jaz, ko je bila stara že kako leto in pol, pa sem začela isto zahtevati tudi od Mici. Mislila sem, da bo dovolj, če je do takrat imela (moj) dober zgled, pa ni bilo čisto tako. 😉 Najbolj učinkovito je tako postalo dejstvo, da bom nepospravljene igrače pospravila jaz – in to na nedosegljivo mesto za nedoločen čas. Jap, grožnja zaleže – pod pogojem, da pravilo izvajaš dosledno in da neomajno držiš obljubo. Dvomim namreč, da bi me mali škrat jemal resno, če ne bi že prvič (in drugič in tretjič, dokler me je punca še preizkušala) brez besed, brez pogajanja in brez podleganja krokodiljim solzam (ki neverjetno hitro usahnejo, če jim ne nameniš želene pozornosti) igrače odložila na vrh omare. Ali za zaprta vrata spalnice. Ali enostavno v svojo torbico. Joka in stoka je bilo v začetku kar nekaj, potem pa je vsem udeležencem postalo jasno, da mislim resno. In igrače so se začele pospravljati. To sicer ne pomeni, da mi več ni treba opozarjati na nered, je pa delo opravljeno brez večjih pretresov.

Dobro, priznam, da me je malo zaneslo. Želela sem vam samo povedati, da je zajček Matevž iz slikanice Kdo bo pospravil igrače? avtorice Sandrine Lambert zelo simpatičen lik, ki se pospravljanja nauči s pomočjo iznajdljive učiteljice Lize. Igrače so lahko pospravljene tudi brez slabe volje – če slučajno pride na obisk zabavna opica Šviga in imaš pri roki glasbilo. Nasploh se obrestuje, če zahtevo spremeniš v igro. Otroci jo hitro pograbijo, ker gre za neprisiljeno in zabavno dejavnost. Če pri tem uporabiš še lutko, ki smešno skače, da se ji vsi smejijo, pa si sploh na pravi poti … Knjiga za male roke in veliko zadovoljstvo. Ravno dovolj dolga, da med maminim branjem atiju uspe še malo poležati, preden se loti priprave nedeljskega zajtrka. 😉

Koristne informacije o knjigi:

praktičen mali format, založba Mladinska knjiga, velik font črk, preproste in prikupne ilustracije