Nobena skrivnost ni, da sem zapisano plat jezika začela brusiti zaradi težko pričakovanega plusa. Tistega plusa, ki je kimal, da v meni res raste pikica. Plusa, v katerega sem nejeverno buljila, kot bi bila priča malemu čudežu. Točno takemu, ki se mi je enkrat prej že nasmehnil, a se tudi hitro, prehitro razblinil, za sabo pa pustil prazen priokus in mi na pleča naložil težo poraza. Vsaj dokler se nisem uspela ponovno sestaviti (a je trajalo, bogami!).

Monolog trebuščku

Končno s svežim zagonom, ki ga je vžgalo novo življenje, sem na plano privlekla najlepšo beležko – moževo darilo z zadnjega zmenka 😉 – in navdihu dala fizično podobo popisanih strani. Pisalo je vleklo mene, ne obratno. Sledila sem mu in daljša je bila črna sled, bolj je v meni popuščal krč. Pikica je rasla, z njo pa tudi potreba, da zabeležim vse tisto bodisi pomembno bodisi banalno, kar bom do otrokovega 18. rojstnega dneva že zdavnaj pozabila. Nastajati je začela (po)pisana zakladnica spominov z druge strani rastočega trebuščka … Prve besede, ki so neizpodbitno potrjevale začetek nečesa enkratnega.

Prvo leto starševstva

Ko je Mici začela brcati, gruliti in deliti nasmeške, nevarne za sladkorno, sem se lotila rednega beleženja našega vsakdana v troje. Navidez nepomembne podatke, pa tudi tiste, ki bi jih večina označila za bolj tehtne, sem vpisovala v najbolj prisrčen “navaden” rokovnik. Zapiski so mi pomagali, da sem kot sveže pečena mamica brez izkušenj bolj mirno krmarila med vzponi in padci, povezanimi s spalno kondicijo, gurmanskimi užitki in zdravstveno anamnezo deteta. Ko si z otrokom večino časa sam, te pred občasnimi prebliski norosti (jaz sem živi dokaz) lahko uspešno rešuje navidezni, a dovolj blagodejni dialog s papirnatim sogovornikom. Ste tudi vi kdaj takole kramljali (sami s sabo)? Je tamala tudi včeraj dopoldne spala samo eno uro? Ja, že tri dni je enako. Brala sem, da je to premalo! Ne skrbi, očitno več ne potrebuje …

Fotodnevnik

Odkar me je možek za nov najljubši praznik (beri: Marijino vnebovzetje) obdaril s fotoaparatom, vrednim tega imena, štrckam vse živo in kolikor pogosto le gre. Včasih tudi takrat, ko bi v najlepših trenutkih morala enostavno samo uživati (in ne loviti ustrezne svetlobe, kotov, nasmeškov). Entuziast v meni ujete spomine daje redno razvijat, trenutno pa imamo na polici 5 Micinih fotodnevnikov, v katerih sem fotografije opremila z opisi in lastnimi vtisi. Redno se družimo, ker se ne morem nagledati ovekovečenih obrazov niti ne morem skriti razočaranja nad dejstvom, kako hitro minevajo leta …

Tudi Mici, že odkar hodi, fotografije z veseljem preglejuje in komentira (in jih še raje krade iz albumov). Morda si bom v prihodnje morala omisliti digitalno oblikovane fotoknjige, da ne bo prihajalo do neželenih incidentov. Ravno ta teden nama je namreč prijazna knjižničarka poleg izposojenih knjig v roke potisnila eno od Micinih fotografij, ki se je očitno “slučajno” znašla v eni od vrnjenih slikanic z zadnjega obiska. K sreči sva redni obiskovalki knjižnice, torej znani faci, zato se niso rabili dolgo ubadati z vprašanjem lastništva izgubljene fotke. 😛

Moj prvi spominski album

Ja, tudi Moj prvi album pridno dopolnjujem; v bistvu bo kmalu poln. Mici je svojega z zajčkom Rjavčkom dobila v dar ob rojstvu.

Podobne primerke so mamice izpolnjevale že v 70. letih prejšnjega stoletja (madona, kako prastaro se to sliši!) in v najrazličnejših vizualnih oblikah jih je mogoče kupiti v vsaki knjigarni. Z veseljem bi vam pokazala tudi svojega, a sem kot drugi otrok pri urejanju podobnega kolaža izvisela. Iz očitnega razloga zagovarjam, da je z zapiski vsaj o prvem letu (če ne o celem predšolskem obdobju) nujno opremiti vsakega otroka, ki bo čez leta z nasmeškom prebiral smešne, pa tudi malo manj zabavne (če ne celo sramotne) prigode svojega otroštva.

 

Čisto prava pravljica

Če premorete dovolj časa in energije, pa lahko za vašega otroka nastane tudi čisto prava pravljica. O tem, kaj imam v mislih, vam več izdam kdaj drugič – čeprav bi vam najraje že zdaj, ker me kar razganja od nestrpnosti. 😉