Četica otrok in staršev se je pomikala proti dvorani, da bi si ogledali ta dan prvič uprizorjeno predstavo Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo. Knjigo slovenske avtorice, po kateri je igra nastala, smo ravno imeli doma in oboje se je prav lepo poklopilo (jaz sem izbrala slikanico, mož pa naju je presenetil z gledališkimi kartami). Mici je zvedavo opazovala fotografije na stenah. Kdo je to? To sta Bibi in Gusti, je komentiral mož, ko smo v ozkem stranskem hodniku mariborskega SNG-ja kdovezakaj stali. Nič ni rekla, le ustnice je stisnila v tenko črto. Prav videla sem, kaj ji roji po glavi. To NISTA pujsa, pa reči, kar hočeš. To sta neka smešna teta in stric. Nekaj trenutkov smo potrpežljivo stali v tišini. Potem se je spet oglasila. Kje pa so lutke? Tiste na vrvicah? Tokrat nisva imela odgovora. Samo spogledala sva se (na mojem zdaj nagubanem čelu pa se je izrisalo vprašanje Kakšno predstavo, za vraga, si izbral!? in namenjeno je bilo možu, ki se je tega zelo jasno zavedal, čeprav je bilo očitno, da tokrat ni prav ničesar kriv – predstava za otroke od dveh let starosti naprej res ne more biti zgrešena izbira).

Tistega popoldneva smo se zakmašno uredili (tamalo sva popedinala bolj kot sebe – ja, kriva sva) in se spokali v avto. Zunaj je vel novembrski hlad, zato smo spakirali tudi odejico, ki bi grela Micine noge v štramplčkih. Dame namreč grejo v gledališče v oblekci, to je dejstvo. 😉 Lisičko na SnooziHedz odejici z blazino za taka in daljša potovanja je Mici kar sama zahtevala, ker je bila nad njo, odkar jo je poštar dostavil naši navihanki, čisto navdušena. Praktična odejica je bila darilo iz spletne trgovine Trunki. Ta napol igrača se mi je zdela zelo praktična, saj bi jo tamala lahko uporabila za preganjanje morebitnega dolgčasa (s čimer je imela med vožnjo z avtomobilom kot dojenček velike težave). Pa je čas do Maribora hitro minil, ker smo se prepustili “intelektualnemu” pogovoru o kulturnih zadevah. Babiki sem namreč morala pripovedovati o (družinskih) obiskih Slovenskega narodnega gledališča, pri čemer nisem mogla mimo skoraj kičaste romantične zgodbe o mladenki, ki je med temi stenami spoznala postavnega baletnika, potem pa sta, čez leta, postala babi in dedi malega dekliča z vzdevkom Mici.

Če spustiš v gledališče učiteljico, lahko pričakuješ, da boš poučen o bontonu v hramu kulture, da boš izvedel, kaj pomenijo utripajoči lestenci, da si boš ogledal razstavo fotografij preteklih odličnih izvedb in še kaj (vse našteto sem v resnici lahko obkljukala). Ura je bila že 17.00, čas načrtovanega pričetka naše predstave, ko so nas le pospremili proti Komornemu odru. Nadaljevanje je potekalo v precej živalskem slogu. V gosjem redu in s polžjo hitrostjo smo se premikali skozi majhna, sicer neopazna vrata po stopnicah navzdol, globoko v klet. V kako luknjo nas peljejo? Mici se je atija držala kot klop. Pričakovanje v zraku je bilo tako gosto, da se ga je čutilo na razgretih licih. Potem smo zaslišali zvonjenje. Kdo zvoni? Pet metrov kasneje smo ugotovili, da je vsak, ki je vstopil v dvorano, zgrabil za vrv in jo potegnil. Takrat še nismo vedeli, da vstopamo v dom dveh pujskov precej nepujsastega videza. Mici zvonca niti pogledala ni. Zrla je v temno luknjo pred sabo. Nenavadno gledališče – ko namesto med sedeže v dvorani stopiš naravnost na oder pa kar mimo scene in razstavljenih rekvizitov (ki jih je – očitno Bibi – šele razpostavljala po prostoru, še zadnje zvezdice je lepila na steno v ozadju in bila je prav vidno zadihana in … nekako zmedena, takorekoč nepripravljena, na naš obisk namreč, in stavila bi lahko, da to ni bil del predstave, ampak bolj trenutna, khm, izredna okoliščina). Posedli oz. zgnetli smo se na tistih par stopničk (komaj, toliko nas je bilo!). Začetek očitno ni bil najbolj obetaven. Ampak potem … potem nas je predstava objela z vso toplino. Pa konec? Ha, konec je bil šele pika na i tega čudovitega srečanja s prisrčnima pujskoma. Starši smo bili priča prekrasnemu doživetju: konkretni meri otroškega navdušenja, pristnega veselja in čiste sreče! Doživetje, ki bi ga bilo škoda zamuditi. Oink!

Kaj pa zgodba v knjigi?

Simpatična pujsa na praznični večer eden bolj, drugi manj godrnjavo hitita sipat srečo. To pujsi pač počnejo. In ko na plan pritečejo nasmejani otroci, Bibi in Gusti ugotovita, da je to leto sreča puhasta in mehka …

Prava knjižna izbira za praznike, ki so pred vrati.

Koristne informacije o knjigi:

3 do 8 let, velike tiskane črke, srednje velik format, založba Didakta