Veseli december. Mesec, ki ga je treba predihati. Ki je lahko popoln tudi brez kupov daril. Ker se čarobnost skriva v drobnih pozornostih, prijateljih in bogastvu, ki ga nosimo v sebi …

Pričakovanje božičnih praznikov je (vsaj zame) najlepši del decembra. Ko sem letos trčila ob idejo o adventnem koledarju, sem, enkrat za spremembo, točno vedela, s čim ga bom opremila. Ja, tudi čokoladice bodo v njem. Pa vsake toliko še kaka uporabna malenkost. 😉 Sicer pa bo adventni čas čas zgodb. Zgodb o Mici, seveda. Ker rada pišem, Mici pa rada posluša – tudi takrat, ko vztraja, da popisan list papirja NI pravljica. Tako mi je vsaj zabrusila, ko je iz tulca s številko 1 potegnila list papirja. A mi je v postelji vseeno prisluhnila – in to tako resno in tako pozorno, kot še verjetno nikoli. Majkemi. Sicer se strinjam. Zgodbice mi morale biti bolj dodelane, če so na papirju. Kje so slikice?? Žal, za to je zmanjkalo časa. (Tudi talenta, ampak tega ne bom razlagala.) Zgodbe, ki jih pripovedujemo, pa so seveda nekaj čisto drugega. A samih besed brez fizične podpore ne morem stlačiti v rolice toaletnega papirja … Ja, tak je naš “mesečni” koledar, kot ga je poimenovala Mici, ko je barvala in packala (in malo tudi polivala po tepihu, ups), da bi lahko ustvarili pisane “nabiralnike”, ki zdaj visijo na zidu.

Morda vam bodo adventne zgodbe prišle prav, čeprav so narejene po meri našega otroka. Marsikaj je resnično ali vsaj približno res. Dodane so tudi moje spodbude, kako bi lahko ravnali v idealnih okoliščinah. Vmes je kaj za hec na pol izmišljeno. Vse zgodbe pa so naše. Prijeten in v srcu čim bolj miren december vam želim. <3