S triletnicami ni lahko … No ja, večino časa je v resnici luštno – veselo in kreativno, včasih celo impresivno (od kod jemljejo vse te fore in izgovore??). Potem pa se čas posla vse obrne, deklič je naenkrat mila jera, da ne rečem cmera, in naenkrat ni nič več prav. Svojo voljo je Mici vedno (in to iz porodnišnice naprej) jasno in glasno(!) izražala, tam nekje pri dveh letih pa je svoje zahteve preoblikovala v stavek: Sama bom! Takrat je šele postalo zabavno … Ko sem morala biti na dveh, treh koncih hkrati – ker je gospodična želela sama zamešati kavo v vrelo vodo, sama pomesti v boju raztresen črni žlahtni prah, če že ne to, pa sama zaliti rože, ki so se bohotile na parketu. Pretiravam, priznam, v resnici se rože pri nas nikoli niso bohotile, kvečjemu preživele so (nekatere pa še to ne). Res ne vem, čemu je tako … 😛

Kakorkoli pogledam, je Mici “obvladala” marsikaj, le da je za njo bilo potrebno sproti brisati, sesati, včasih tudi kar debelo (po)gledati. In se vdati v usodo (hehe), da se punca osamosvaja in da ji perfekcionistka v meni mora dati krila, če želi, da bo dete kdaj tudi poletelo …

Svoje čase sem knjige kupovala pri gospodu, ki jih je razvažal od šole od šole in po cenah, da se ti je smejalo, ponujal posamezne izvode različnih slovenskih založb. Učiteljice smo navalile, kako da ne, in se, sploh pred prazniki, založile s knjižnimi darili. Pri njem sem rada kupovala. Navadno sem mu sledila do avtomobila, v katerem se je skrivalo še več dragocenosti, in kot majhen otrok pred polico s sladkarijami prebrskala škatle, ki jih je prevažal na zadnjih sedežih in v polno naloženem prtljažniku. Vedno sem našla kako imenitno slikanico, tudi še potem, ko je striček vedno pogosteje prinašal poceni knjige založbe z najbolj pisanimi, kičastimi stranmi. Še pred Micinim rojstvom sem kupila za polno naročje slikanic (glede na ceno je to bilo celo možno!), med njimi je bila tudi knjiga založbe Kres Čisto sam.

To ni bila knjiga, ki bi jo prebirala že mali dojenčici, ampak sem jo s police vzela šele, ko me je z velikimi očmi za to pjavjico prosila zvedava malčica. Presenečena sem bila, kako dobro je Mici sprejela knjigo. Kak mesec dni je bila redni del večernega rituala. Očitno impresionirana nad možnostmi, ki jih še ni preizkusila, je začela sama ščetkati zobe (oz. s ščetko šariti po ustih), sama dozirati milo, sama natikati nogavice, sama po kruhu packati marmelado. Bila je neustavljiva. In bilo jo je lepo opazovati (vsaj večino časa). 😉 Medved Miško v zgodbi namreč vse opravi sam – zleze iz postelje, se preobleče (nič hudega, če malo po svoje), se umije in si pripravi zajtrk. Še mamici pomaga obuti škornje. Čisto sam! In to ni kar tako. Včasih sem bila v dilemi, koliko iniciative punci prepustiti, kje pa je vendarle potrebno potegniti črto, da bo posel dobro opravljen. Recimo pri ščetkanju zob se nisem in nisem zadovoljila s tem, da je njen prispevek dovolj. Zato ji še vedno – ko opravi svoj ritual pred malim ogledalom – zobke za vsak slučaj s ščetko natančno “pregledam”. Morda se kje še skriva kakšen črvek, nikoli ne veš. Vseeno pa načrtno poskušam dekliču prepustiti čim več opravil, ki jih lahko/zmore/želi opravljati, ter jo spodbujati, da jih tudi opravi.

Preprosta opravila:

• oblačenje (začeli smo z nogavicami in obutvijo, nadaljevali s krilom, nato hlačkami/hlačami in jakno, nazadnje smo se lotili majice – in to spretnost še vedno vadimo)
• zapiranje zadrge
• ročno pranje hlačk (sploh pri mlajših, ko so v fazi opuščanja plenic)
• mazanje kruha, priprava čaja (z medom in limono)
• koščkanje zelenjave z otroškim nožkom (iz trgovinice Montessori doma)
• brisanje mize
• čiščenje oken (a brez visokih pričakovanj)
• sesanje
• obešanje perila
• parjenje in zlaganje nogavic
• hranjenje mačk (nasipavanje briketov v skodelice)
• luščenje fižola, graha
• sajenje solate, ognjiča ipd. (oz. sajenje rastlin, pri katerih ne kompliciram, koliko semen bo padlo v zemljo)

Z vami delim kratek posnetek, na katerem si Mici oblači bundo – morda komu pride prav. Idejo sem našla na spletu, ko je punči začela obiskovati vrtec (stara je bila dobro leto),  in način je zelo hitro usvojila. Rezultat: hitro in učinkovito oblačenje zgornjih delov, ki se zapirajo na sprednji strani (jopice, jakne, bunde). Zdaj bi se sicer lahko začela oblačiti tudi na “klasičen” način, a ji ta očitno ustreza. Res pa je, da je zadeva manj praktična ob padavinah, ko so tla pogosto mokra ali celo blatna.

Punca je k sreči kar spretna in predvsem vztrajna (sploh pri opravilih, ki vključujejo vodo!). Še največ prakse bo Mici potrebovala pri pometanju, kar očitno ni njen priljubljen “šport”. Vsake toliko sicer slišimo tudi “Ne vem!” – navadno takrat, ko se ji kaj ne ljubi. Naslednji projekt praktičnih veščin bo zagotovo tisti z vezalkami. Z njimi zaenkrat “šiva” skozi luknjice, ampak tisti v čevljih bodo tudi kmalu aktualni. 😉