Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.
Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav … Beri naprej →
