Flashlight: slikanica za nočne avanture

Raziskovalec v Mici nikoli ne počiva. Punca vztrajno pobira ves živelj, ki ga ujame okoli hiše, tudi tiste primerke, ki so tosvetno življenje že zapustili (in jih zato ni težko ujeti). Najpogosteje se srečujemo z martinčki, deževniki, hrošči in pikapolonicami. Frajla pokuka v vsako luknjo, ker nikoli ne veš – morda se v njej skriva nov prijatelj. Z atijem neumorno rešujeta čebele, kačje pastirje in žabe v zagati. Ko nima priložnosti za bližnja srečanja v živo, si Mici živali ogleduje v knjigah. In drevesa, bogata z listi vseh oblik ter nians zelene. Pa življenje v morju in življenje nekoč, ko so še živeli dinozavri. Neumorna je, kar me včasih bega (le po kom ima to?) in pogosto utruja. Če bi se slučajno srečali kje v mestu, mi vsega tega zagotovo ne bi verjeli, tako se v javnosti skrije v svojo lupino. Lupina pa je od znotraj veličastna, tako polna in svetleča …

Že zelo zgodaj naju je z možem začela cukati za rokav, da še ne pozna temne strani življenja – tiste, ko pade mrak in ko njeno sobico pokrije noč. Ko je dopolnila štiri leta, sva se globoko spogledala in brez besed soglasno dorekla, da je čas. Avgusta je bilo, ko noči niso bile več mile. Nasprotno. Oblekli smo se kot sredi hladne jeseni in vrtne stole, v katere smo se zleknili sredi zelenice, obložili s kocami – pa nam še vedno ni bilo toplo. Strmeli smo v nebo in načeli neskončen, globok pogovor, kot je neskončno in globoko vesolje, ki je strmelo v nas nazaj. Izkušnja je vsem trem dobro dela. Tudi tisti del, ko smo z odsevniki na rokah šnofali po vaški cesti za miškami, ki so šumele med klasjem nepožete njive, pa za sovo, ki se je oglašala iz bližnjega gozdiča. Še žaba je obstala in vdana v vse, kar ji je tisto noč namenila usoda (k sreči samo nas!), sprejela nočne obiskovalce. Zadnja leta so večeri prepolni življenja, tudi če ostaneš na domačem pragu: komarjev, klopov, slinarjev, pa če so dobrodošli ali ne. Pogrešam kresnice. Daleč so poletja, ko smo jih, brezskrbni, lovili v dlani, daleč, ko so nam njihove lučke risale srečo na razžarjena lica. Vem, da bi Mici vriskala od navdušenja, če bi lahko tekala za njihovimi svetlečimi ritkami.
A danes, danes si bomo privoščili luksuz drugačne sorte. Tak taborniški, za katerega sva idejo dobili v slikanici Flashlight ilustratorke Lizi Boyd.
IMG_20180812_202133
Nič ne moti, da gre za ameriško izdajo, saj je knjiga bogata z ilustracijami, ne z besedilom. S preprosto doumljivim sporočilom, da za nepozabno avanturo potrebujemo le baterijsko lučko in odsotnost sonca, in črno-belimi podobami, tupatam osvetljenimi z barvami ali kakšno luknjo v papirju, je čudovita izdaja za majhne pustolovce. Glej, krogec je padel iz knjige, me je resno pogledala Mici, ko sem knjigo med kuhanjem potisnila v njene roke, da jo zamotim. Takoj zatem je (ravno zaradi krogca, ki je bil namerno izrezan) z nasmeškom ugotovila: Mama, veveričko vidim! Po trenutku tišine, v katerem je imela čas obrniti stran, je še glasneje zaklicala: Zdaj pa se vidi luna! Samo knjigo je morala odpreti, že je bila v svojem raziskovalskem elementu.
IMG_20180812_202104
Jasna noč nas je danes kar sama povabila na kavo, mi pa smo v goste prinesli smokije in ledeni čaj. Ati je postavil šotor in vanj stlačil vzmetnico, na kateri vsak dan poležavamo na travi. Gostiteljica obljublja spektakel utrinkov. Svetilke torej ne bomo potrebovali … razen če se iz grmovja prisvetijo zelene oči. Verjetno se bo prizibal naš mačkon, morda pa nas pozdravi sosed jež. Snop svetlobe daje noči poseben čar. Če ste še budni – pokukajte vanjo tudi vi.

 

Dodaj odgovor