Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

Zdaj pa je pred mano še Charlottin kos. Vedeti morate, da ugrizniti v Charlottino zgodbo nikakor ni smiselno, če prej niste okusili Čuda. Jaz kar lačna (in luštična) postanem, ampak ne morem si pomagati, da ne bi zgodbe o Augustu, tem zelo nenavadnem fantu, primerjala z jabolčno pito. Ker je dobra, kaj dobra, ker tekne in jo z užitkom pogoltneš, ker je po eni strani ravno prav zgnetena, po drugi pa ravno prav speštana – in tako mora biti, da nastane odlična poslastica. In če je roman Čudo jabolčna pita, je Julianova zgodba zagotovo ribežen. Precej oster, a bi brez njega jedli na testu pečena jabolka. To pa ni isto, morate priznati. Charlottin kos, ta pa je svojevrstna začimba – kot cimet, ki piti izboljša okus, čeprav ga ne osladi, in doda novo dimenzijo arome, ki ostaja v ustih, tudi ko so na krožniku le še drobtine.

A ljudje nismo hrana. Juliana sem v njegovi zgodbi doživljala kot izrazito subjektivnega, kot lik, ki vse doživlja zelo osebno. V nasprotju z njim je Charlotte objektivna in, čeprav vpletena v trikotnik Augijevih v šolo vpeljevalnih prijateljev, ostaja zgolj opazovalka. V njeni zgodbi je Augie le senca, material za pogovore z dekleti, ki so, so bile ali bodo (morebiti pa tudi ne) Charlottine prijateljske prijateljice. Njen svet se namreč ne vrti okoli novega sošolca. Tudi ustavil se ni samo zato, ker se je nek fant rodil z deformacijo obraza (pa tudi s popolnoma nedeformiranim srcem, ki bije s čistim ritmom in stoji na pravem mestu). Medtem ko Julian ves čas razpreda o spaki in – tudi če bi želel – ne more skriti besa, da se je zaradi prišleka njegov svet, kot ga je poznal, postavil na glavo, njegove lastne težave psihološke narave pa so se uspele priplaziti iz zaklenjenih omar in se pritihotapiti mimo sokoljih oči Julianove mame, Charlotte na drugi strani (oziroma v tretjem delu serije) trdno ostaja na ustaljenih tirnicah svojega življenja. Charlottina zgodba tako ni Augijevo ogledalo, temveč dekliška garderoba, v kateri ves čas vre med popularnimi in nepopularnimi obrazi. Je zgodba zase, v kateri ob Charlottini poti (na kateri tehta med vsem, kar je naredila, in tistim, kar bi še lahko), brstijo – pa tudi zacvetijo! – jablane, zrasle iz pešk ogrizkov šolske malice.

Vsakokrat, ko dobim v roke interesanten mladinski roman, se zalotim, kako si želim, da bi leta tekla hitreje. Da bi Mici v roke jemala že debelejše »špehe« od porisanih slikanic in da bi si odlično mladinsko čtivo posojali ali se morebiti celo prerekali, katera je na vrsti za branje. Da bi skupaj sočustvovali, skupaj modrovali in se družno vživljali v (sovrstniške) književne like. Charlottina zgodba je že taka. Vem, da bom knjigo na polici hranila, dokler moja frklja ne dozori kot zrela hruška, potem pa za mnenje vprašala še njo. Hej, morda jo zasipam kar s celo čudo-vito zbirko! Polna je kislih in sladkih zakladov in čudes v vseh možnih oblikah (ki si jih je lahko ali pa docela nemogoče predstavljati), kot je vsega lepega in hudega polno življenje.