Vse, kar vem o dojenju, sem izvedela iz knjig. To bi lahko napisala pet let nazaj, ko sem postala mama. Bila sem (teoretično) pripravljena na malo štruco, ki je spremenila dinamiko mojega vesolja, čeprav v resnici, to vem zdaj, nisem bila pripravljena na nič, kar je sledilo.
Pred kratkim je minilo devet mesecev, odkar sem ponovno stopila v porodnišnico, tokrat s porodnim načrtom. Vedela sem, da se kljub izkušnjam s prvorojenko spet podajam v neznano, prepričana sem bila samo v eno …, ne, v dve stvari: da lahko pričakujem nepričakovano in da bom tudi drugega otroka dojila.
Kot vsaka mama sem seveda imela visokoleteče načrte, kako bo izgledalo moje materinstvo. Če me vprašate danes, kako sem jih uspela realizirati, lahko odgovorim z eno besedo: dojim. In v tej eni besedi se skriva nemalo ponosa.
Na mlečnem šihtu sem ob dveh otrocih do danes oddelala 20 mesecev (in zaenkrat ne kaže, da bodo zize kmalu šle v pokoj). Dojim, čeprav imam na listu pred sabo seznam plusov in minusov dejstva, da sem sposobna sama producirati hrano za nebogljeno bitje (ki nebogljenost hitro, prehitro preraste, mleko pa še vedno mlaskajoče sprejema), in katerega stolpec minusov je daljši od tistega s plusi …
Saj ne, da je dolžina pomembna, kvaliteta argumentov za krepko prekaša kvantiteto argumentov proti. Vse sem dala skozi. Če ne v prvo, pa v drugem poskusu. Pravzaprav je bilo v drugo, ko sem že mislila, da sem na konju, skušnjav in zapletov še več. Kdo bi si mislil. Od čakanja, čakanja, čakanja, da dojenje steče (brez ubiranja bližnjic z dodatki, ki so se z vsako uro čakanja ponujali kar sami od sebe). Utrujenih bradavic. Nesoglasij s tehtnico za novorojence. Zamašenih mlečnih vodov zaradi neskončnih poskusov vedno novih položajev dojenja, samo da bi dete jedlo. Tla izmikajočih mastitisov. In dojilnih stavk. (Samo)spraševanj o idealni časovni dolžini podojev (in o tem, ali jih dosegaš). Skrbi, koliko je otrok uspel pojesti, da o tehtanju pred in po podojih ne govorimo. Črpanju mleka (zaradi 94 različnih razlogov), če mukah po kapljicah sploh lahko rečemo črpanje. Pa vse do dolgih, predolgih ur, ko mleka enostavno zmanjka. Ja, tudi to se lahko zgodi (če stakneš konkretno bakterijsko okužbo in ko pomagajo samo infuzije ter trmasto vztrajanje). Požreti moraš vse od kipečih, trdih melon, ki bolijo od polnosti, do posušenih sliv, ko mlečne dobrote nehaš deliti. Se soočiti s prenekaterimi nerodnimi situacijami ob dojenju v javnosti (za katere je včasih kriva tvoja nerodna neizkušenost, drugič zategnjeni neznanci, tretjič avanturistično dete). Srečno z iskanjem modrca, ki nikjer ne tišči! O misteriju estetike s smislom za črni humor, ko ena joška gleda gor, druga pa nekam (kam??) v levo, raje ne bom začela razpredati – zgodba je precej žalostna. Da ne pozabim osiromašene prehrane mame, ki skuša zase najti idealno pot med vsem, kar dela krče, in ostalim, kar otroku (potencialno) povzroča tegobe drugih sort. Pa priklenjenosti na dom, ki je včasih zavestna odločitev in drugič breme matere, ki skuša ostati tudi ženska. Mokrih madežev na poziciji, ki ne uide nobenemu moškemu (tudi ženski ne, bogami). Lepote in “lepote” nočnega dojenja (ko več nisi prepričan, ali gre za lakoto, crkljanje ali navado) … Oh, sladke skrbi! Pozabljene v trenutku, ko sita štručka blaženo zaspi. Sem omenila, da še vedno dojim? Čeprav so mi vmes rekli, da sem očitno zaključila?
Ta monolog resda ni reklama za nobeno knjigo o dojenju (jih pa nosečnicam toplo priporočam) in niti približno ni poskus diskreditiranja mamic, ki ne dojijo. Je le popis enega najbolj toplih obdobij mojega življenja in opomnik, kaj zmore ženska. Vse in še več. Da včasih, če je potrebno, dela čudeže. Da je kot mama neustavljiva. Izjemna. In da ji, ko zaupa vase, zrastejo krila.
___________________________________________________________
Pripis
To je moja zgodba o opravljanju materinskega izpita, ki sem si ga zastavila sama. Morda bo v pomoč in za pogum še kateri mamici. Nikjer pa ne piše, da moramo vse mame prehoditi enako pot. Kakršnakoli že je tvoja – glavo pokonci in zaupaj si, da si svojemu otroku najboljša mama.
*pred festivalom Dojiva se 2018
Ob tako srčnem ter predvsem realnem zapisu o dojenju bi rada dodala, da je bila meni v izjemno pomoč in uteho knjiga Želim dojiti slovenske avtorice Mojce Vozel.
Kadarkoli sem bila v skrbeh, kadarkoli se je kaj zataknilo ali je kakšna dobronamerna gospa dala pripombo, sem v tej knjigi našla pomirjujoč odgovor. Da sem na pravi poti, četudi se je zatikalo, četudi ni bilo mleka, ali ga je bilo preveč, če se dete ni pristavilo ali je na dojki viselo cel dan.
100 vprašanj in odgovorov, vse od priprave na dojenje, o vzpostavljanju, o težavah (in rešitvah), o dohranjevanju po steklenički, o prehrani matere (tudi o mitih, ki se vzdržujejo po ustnem izročilu), nato pa tudi o uvajanju goste hrane ter odstavljanju. Ja, in še o spanju doječega otročka.
Res čudovita knjiga.
res čudovita
Tanja, hvala ti za čudovit predlog in za besede, ki že same po sebi delujejo zelo blagodejno. Vesela sem, da je tudi pri vas dojenje steklo in da sta z otrokom (in s knjigo) težave uspešno premagovala. Lepo bodite.