December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.
Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.
To je bila moja prva misel, ko sem v rokah odprla knjigo manjšega formata z izjemno težo. Khaled Hosseini me je očaral že z romanom Tisoč veličastnih sonc pa s Tekom za zmajem, a niti približno tako kot s tole Morsko molitvijo. Prebrala sem jo s cmokom v grlu. Točno tako si predstavljam, da bi naj izgledala in se čutila molitev. Da ti široko odpre srce, te razgali in ti tako ranljivemu zašepeta besede tolažbe. Tudi če so samo besede. Edino pomembno je, da jim zaupaš. Samo z zaupanjem lahko prebrodiš najtemnejšo noč, ki je pred tabo, da bi z jutranjo zarjo srečal ljudi, ki jim je mar.
Poetična molitev kot očetovo pismo sinu Marvanu je topla, tako topla kot domač sveže pečen kruh, kot objem, ki ničesar ne zahteva v zameno. Besede so mehke, celo takrat, ko govorijo o vojni, lakoti, smrti. Tako daleč je dežela, o kateri govori, in hkrati tako blizu. Če bi kričal, Hosseini ne bi povedal dovolj glasno, ne za ljudi, ki so zaprli srca bolj kot oči. » … če bi le videli samo pol tega, kar si videl ti. Ko bi vsaj videli …«
Le upam lahko, da bo Morska molitev kot prošnja bogu, kateremu koli že, deležna odrešitve. Za vse, ki iščejo dom.
Izjemna knjiga je lahko čudovito božično darilo – polno upanja in ljubezni, ki bi se lahko razširila.
Govorim o tej umetnini: Khaled Hosseini, Morska molitev, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.