Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.

Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav …

Tišina okoli mene je bila vedno bolj očitna. Ni mi bilo treba dvakrat reči, naj odprem še Babico in ptico. Saj veste, kako je z zamujenimi priložnostmi. 😉 Pri tej zgodbi se je avtor bolj razgovoril, tudi lika sta bolj izdelana. Babica (istega Nika, ki se je še malo prej družil s kitom) deluje odpičeno, ptico pa v življenje počitniškega tandema babi-vnuk sredi zgodbe prinese čisto slučajno. Če seveda v slučaje verjamete. Ključne vloge v zgodbi ptica sicer ne dobi. Kot ključna v ospredje stopi skrb, ki jo začne babica izražati do vnučka.  Ključen postane čas, ki ga začneta preživljati skupaj.  Za usoden preobrat (od samotarstva do pustolovščin v dvoje) spet poskrbi nevihta. Taka kot tista, ki je na Nikovo obalo izpljunila že kita. Prebrisana nevihta, kajne? Pridivjala je kot alarm “Pozor, otrok na počitnicah!” in babico opomnila, da ni več sama. Tokrat iz razpenjenega morja Nik z babičino pomočjo domov ne pritovori samo ene živali. Okoli njenega toplega ognjišča se ogreje kar cela jata ptic, ki po nevihti nadaljuje svojo pot – z izjemo enega para osušenih perutnic, ki ostane. Pri babici je ptici všeč. Dobra volja pa se navadno širi. Ptica, ki ostane na otoku, je lep opomnik, da ljudje nismo ustvarjeni tako, da bi živeli sami. Životarili. A ne! Še dobro, da imajo očki sine in babice vnučke. In ptice babice. 😉

V tem istem trenutku, ko je iz knjige priplavalo zadovoljstvo, ker so književni junaki končno našli eden drugega (včasih pač traja, da koga zagledaš, čeprav je ves čas ob tebi), me je spreletelo. Okoli mene je tiho. Preveč tiho. V trenutku sem bila na nogah in skoraj istočasno tudi že na hodniku. Iz dnevne sobe je prihajalo barvno migetanje zraka, takoj za njim pa pridušen zvok. Mici in Mala, ti dve navihanki, sta sedeli na kavču in strmeli v premikajoče slike na televizorju. Mici je v rokah trdno držala daljinec, da ga Mala slučajno ne bi zaplenila. Niti opazili me nista, ko sem stopila do njiju, pa sta se začeli zarotniško hihitati. No, Mici se je, Mala pa je kot papiga naredila enako kot starejša sestra, seveda. Njuna prva skupna potegavščina je uspela. Šlo mi je na smeh, bili sta krasni – kar poljubčkala bi ju in stisnila! Kolikokrat še bosta kakšno skupaj ušpičili in vedno se mi ne bo zdelo tako zabavno! Če bosta le še naprej tako držali skupaj kot v tistem trenutku, si bom čestitala, da mi je vzgoja sestric uspela.

Ugasnila sem televizijo, lučke v njunih očeh pa so žarele naprej. Slikanici sem bila končno pripravljena dati iz rok svojemu podmladku. Mala je na morske strani kukala, da bi našla kakšno mačko, Mici pa je bila čisto fascinirana nad kitom. Nad tistim v morju malo manj kot nad tistim, ki se je kalužal v bani. Risanka je bila lanski sneg. Mir in tišina v našem domu prav tako. Nič hudega, samo da je poln življenja. <3

Aja, slikanici. Priporočam, vsekakor. Kita v nevihti malo manjšim Nikcem in Nikitam, ker besedila ni ravno dosti. Babico in ptico pa tistim od 4. leta dalje brez problema. V svetu zaposlenih staršev se z Nikom res ni težko poistovetiti …