Z našo malo Mici sva bili prvo leto doma večino časa sami. Skupne trenutke sva izkoristili, kolikor se je le dalo, za kakovostno druženje. Tiste ure, ko je dojenčica spala, sem namenila najpomembnejšim opravilom (kuhanju, pospravljanju in osebni higieni), skoraj vsak dan pa sem v roke vzela tudi knjige. To so bile knjige za odrasle, jasno. Priročnike o razvoju otroka so vsake toliko izpodrinili romani za dušo. Vedela sem, da kot sveže pečena mamica potrebujem znanje o drobnem bitjecu, hkrati pa sem potrebovala tudi “odklop” od vsakdana. Pomanjkanje pogovora, ki ne vsebuje besed, kot so dojenje, plenice ali pediater, sem nadomeščala s konverzacijo knjižnih junakov.
Takrat sem navadno ležala na veliki postelji ob speči pupi, če pa mi je zaspala na rokah, sva se namestili na fotelj. Ob njem je vedno čakala kakšna knjiga, ki je čakala na bralca. V eni roki štručka, v drugi zgodba. Milina. Včasih sem na zelo podoben način prakticirala tudi uspavanje. Ko sem ob dobrem čtivu umirila sebe, se je veliko lažje sprostila tudi Mici in zaprla utrujene oči. Tako sva obe potovali – ena v sanjskem, druga v leposlovnem svetu.
Kaj sem imela od tega jaz? Ohranjala sem zbranost, spočila sem se in lažje prenašala pomanjkanje odrasle družbe. Poskrbela sem za žensko, ki je tičala pod prevladujočo mamico, in se napolnila z novo energijo.
Kaj pa polletno detece? Njej knjiga v tistem trenutku ni pomenila nič več kot predmet v moji roki – drugega pomena se vsaj ni zavedala. V resnici pa je spoznavala, da je knjiga del našega življenja, da zapolnjuje naš prosti čas in da je branje vsakdanje opravilo. Kot uporaba mobilnika ali spremljanje novic na spletu. Nič več in nič manj.
*Prva izbira pri Sofiji?
Že dojenčku dajte vedeti, da je knjiga del vašega življenja.