Danes, ko je Mici stara dve leti in pol, takorekoč na dnevnem redu poslušam prošnje, da bi šli v knjižnico. Dobro, niso ravno prošnje, bolj so ukazi. Na to opozarja izbrani ton glasu. V knjižnici je namreč knjig za cel kamion (pa še več), pa tudi sestavljanke, igrače in drugi otroci … Punca lahko tam svobodno izraža svoj “sama bom” in samostojno vrne že (večkrat) prebrane knjige, ki jih nadomesti z novimi.

Da bomo v knjižnico zavili z dojenčkom že zelo zgodaj, ni bilo nobenega dvoma. Obiski knjižnice so pri nas tako samoumevni kot postanek v pekarni in verjetno tudi bolj pogosti od kofetkanja. Malo preden je naša frajlica napolnila 4 mesece, smo na otroškem oddelku prosili še za tretjo izkaznico. Prvim izposojam v vozičku so sledili racajoči obiski knjižnice s prvimi samostojnimi koraki (o poskusih posnemanja procesa izposoje bom pisala kdaj drugič, hehe). Kmalu sva z očkom ponosno ugotovila, da punca obvlada rutino in da je tudi zadržanost do knjižničark izginila. Dovoliva ji, da vedno kako knjigo izbere sama. Da bi otrok ostal bralec za vse življenje, je namreč nujno, da v sebi nosi notranjo motivacijo za branje. Ta (za razliko od zunanje, ki jo poganjajo pohvale in nagrade) ni kratkotrajna in vključuje užitek ter potrebo po ponovnem branju. Interes za branje se tako razvija ob pomoči dobrega zgleda oseb, ki so otroku najbližje. Zdaj se sicer pogajamo, ali je res nujno potrebno izbrati samo štiri knjige in ali res moramo najprej na “taveliki” oddelek.  Nič hudega, to je samo pokazatelj, da smo cilj dosegli. 😉

*Prva izbira Pri Sofiji?

Otroka peljite v knjižnico. Z zgledom v otrokovem najzgodnejšem obdobju boste ustvarili večji učinek več kot z ukazom v kasnejših letih.