Sploščenega zajca Založbe Zala, ki ga je ustvaril Bárđur Oskarsson s Ferskih otokov (sem jih kar poguglala in obnovila znanje geografije), sem si izposodila zaradi radovednosti. Moje radovednosti, da ne bo pomote. Sodobne slikanice, ki jih je dandanes za lepo bero, vedno rada pregledam, ker so v večini namenjene tako otrokom kot tudi odraslim – tem včasih celo bolj. Od njih vedno odnesem kako poenostavljeno modrost. Mici knjiga z naslovnico sicer ne bi kar tako prepričala, čeprav je simpatična (in me malo spominja na like iz Charlieja Browna – zaradi pozicije rok, menda). Ko sem opazovala risbe zajca, ki sredi ceste iz gobca moli jezik, sem kolebala, ali bi mi moralo biti smešno ali naj bi k zadevi pristopila nekoliko resneje – zrelo in odraslo … Nič od tega se ni zgodilo. Zajec je tam pač bil. Veliko bolj simpatično sta mi delovala podgana in pes, ki jima ni bilo vseeno. Kasneje sem pretuhtala, da se poanta menda skriva ravno v tem – da nam je mar (tudi za druge, ne le zase).

Za pokušnjo sem jo ponudila še Mici. Zanimalo me je, kako ona vidi sploščenega zajca in zakaj je po njenem tako sploščen. A njej je bilo vse jasno in z odgovorom ni oklevala. Ker je narisan, ne vidiš? mi je rekla. Da je očitno narisano tudi vse ostalo, je pravzaprav sploh ni motilo. Nasmehnila sem se in ji prebrala preostanek zgodbe. Otroški svet je čudovito preprost. V njem ni prostora za odrasla tuhtanja.

Presenečena nad koncem (ki po njeno ni bil konec, zaradi česar je listala naprej in nazaj, da bi našla tisti zadnji list, ki ji je manjkal, da bi zgodbo zares končala) Mici v pogovoru o tem, kaj se je po njeno zgodilo potem, ni želela sodelovati.  Samo pogledala me je in z navihanimi očmi predlagala: Mami, narediva sploščatega zajca. (Mimogrede – ni tiskarska napaka. Za Mici je bil zajec pač sploščati.) Pa ga sva. Ko sem po papirju hrstala s škarjami, me je ves čas opominjala, naj pazim – zdaj na trebuh, pa spet na ušesa. Da se mu kaj ne zgodi. Končala ga je Mici (ker sem baje pozabila narisati jezik!) in ga tudi pobarvala. Potem je zahtevala še podgano, brez psa pa na koncu takoalitako več ni šlo. Iz kartonskih tulcev (ki jih zbiramo za take situacije) sva izdelali še drevesa, med katerimi se je zbrana druščina veselo skrivala. Na zmaja sva pozabili. Pa ga v resnici sploh nisva potrebovali. Ne v Micinem svetu. 😉

Koristne informacije o knjigi:

manjši format, za vse generacije, založba Zala, 2016