Nikoli še nisem ničesar napisala tako zlahka, tako spontano, tako hitro. Vedno se mi dogaja, da z zapisanim nisem čisto zadovoljna, potem pa popravljam in čistim vse, kar mi ne diši po dovolj dobrem …
Oni dan pa se je med sprehodom v moje misli naselila ideja, ki je, začuda, imela obliko verzov (v rimah pač nisem navajena razmišljati). Besede o navihani deklici, ki nestrpno (kako pa drugače!) čaka, da pozdravi, poboža in pocrklja sveže rojeno sestrico. Bi rekla, da je malo krivo tudi neuspešno iskanje pesmi s točno tako tematiko, ki bi sovpadala z našim trenutnim razpoloženjem – in, ekola, rodila se je pesem. Hehe, tako neskromno sem se drznila klasificirati nastale rime. A dovolite mi veselje med tem čakanjem; saj ga bo kmalu zamenjala sreča v obliki rožnatih ročic. Pesem sem seveda prebrala tudi Mici. Pravi, da se ji zdi smešna, da pa je deklica, ki se jezi nad mačkom, prav gotovo ona. Ja, s kosmatim štirinožcem ima veliko dela. Tudi ona si namreč mora zapolniti ta čakajoči čas.
Vse ostale besede so odveč, vsa čustva se stiskajo med spodnjimi vrsticami.
Prekrasno in super ideja .. neki dan sem iskala pesmico za sestrico, ki je pričakovala bratca in je nisem našla.. mogoče bi jo bilo pa treba napisati 😉
Z lepimi pozdravi in dobrimi željami,
Ana
Draga Ana, tvoj odziv me je zelo razveselil. Super, da si našla idejo zase. Se strinjam – če pesmi ni, je to predvsem lepa priložnost, da nastane. 😉
Vse dobro ti želim. (In dobro mero navdiha.)