Včasih o knjigah govori lažje, spet drugič ji jezik sploh ne teče. Včasih ji ni do pogovora. Včasih je navihana (beri: preveč razigrana). Včasih muhasta, spet drugič čisto preveč razumevajoča za svoja (štiri) leta. Mici je tokrat resno pogledala vse tri najnovejše slikanice Založbe Zala (izšle so v letu 2017), ki sem jih položila na kavč. Prst je uperila na skuštranega dekliča s palmo (točno tako, kot jo najbolje zna narediti ati pred večernim spiranjem ostankov dneva) in zatrdila, da ji je ta najljubša.

Potem je (na moje presenečenje, ker sem predvidevala, da se bova lotili papagaja, ki to sicer sploh ni bil), začela brskati po tisti ta modri knjigi in mi pokazala njeno najljubšo ilustracijo, rekoč: Tu mi je bilo všeč, ker je ata stopil na drekec. Pa ta zadnja, ker si je šel čistit škorenj in ker je jokal, zato ker je bil škorenj tak, umazan. Ko mi je očka pokazal vesolje avtorja Ulfa Starka je očitno ena taka luštna zgodba s smešnimi vložki, ki jih Mici obožuje. Sploh ko je v elementu. Vseeno pa je ni prepričala v tolikšni meri kot slikanica Rafika Schamija To ni papagaj! – ta je bila namreč tista, ki sem jo (dobesedno) dobila pod nos s prošnjo: Preberi mi.

Res pa je, da sem hotela še kakšen argument, zakaj je med vsemi tremi ravno ta zgodba najbolj zanimiva in zakaj ji je bila tako všeč. Ker sploh ni govoril, je mimogrede odvrnila Mici. Kdo, Lina ni govorila? sem vprašala. Ne, nje niso slišali. Pretiho je govorila. Samo mama in očka preglasno govorita. To ni vredu, ker imata potem hripavi glas. Hja, pri nas bi se dalo debatirati, kdo je najbolj glasen in kdo koga včasih ne sliši … pa sem to misel raje zadržala za sebe. Kaj ti je torej bilo všeč? se nisem dala. Mici pa tudi ne: Bom še razmislila, kaj še mi je bilo všeč …

Malo sem morala dregati, da ne bi ostali samo pri razmišljanju: Je to knjiga za punce ali fante? Samo za punce, je prepričana frkljica. Ker je bolj vesela, za punce. Fantje imajo drugačne knjige – o Batmanih, o Supermanih. In se v kaj drugega ni dala prepričati. Pa je katera od teh treh slikanic za fante? Ne. Nobena ni o Supermanih, nobena o Batmanih. Sigurno ne, ker sem jaz tako rekla. Za trenutek je pomislila. Smešno bi jim bilo samo tisto o kakecu, je hip zatem dodala.

Na tej točki se je mlada dama odločila, da ima mojega zasliševanja dovolj, in začela z monologom, kot bi se jaz vmes uspela odstraniti iz sobe. No, vsaj tematiko je ohranila in še naprej razmišljala o papagaju (ki to sploh ni bil, če morda še nisem omenila). Reci: smešen papagaj! Reci: srečen papagaj! Reci ja. Reci ne. Igraj se z mano. Daj no, govori že! … Ko naju je možek že drugič poklical k večerji, si je punca začela še peti: Mamagaj, papagaj, kaaam se vama mudiiii? Umiram od smeha, ko si začne izmišljevati pesmice. Talenta za to sicer (še) ne kaže, veselja pa ima na kile. Tudi to je nekaj.

Post scriptum

Bilo bi zelo nepravično, če bi na tem mestu spregledali slikanico Medved in klavir avtorja Davida Litchfielda, o kateri se je Mici spomnila, da gre medved na počitnice v mesto, kjer je igral klavir. Baje ji ni bilo všeč, da medved nima imena; ona bi ga poimenovala kar Medved Majavček. Razlog: neznan. Po mojem skromnem mnenju je knjiga o sanjah, sreči in prijateljstvu sicer več kot dobra izbira za družinsko branje. Samo povem, bolj potiho, ker tokrat pač ne izbiram jaz. 😉