O nekaterih stvareh se ne govori.
O strahu, ki te je preplavil, ko je Zemlja zamajala lestenec in mizo pod njim in tebe.
O otroku, ki ga čakaš iz meseca v mesec, pa ga ni.
Ne govori se o tem, zakaj tvojemu otroku v šoli preko zooma kamera nikoli “ne dela”.
Ne govori se o zadnjih dneh v mesecu, ko je pogled na prazno denarnico vedno težji.
Niti o tem, kako se je glavobol prevesil v kašelj, plus pa je žgal bolj kot davidova zvezda.
O nočeh, ko ti ni. Ko si želiš zaspati brez odtisa vročega poljuba.
O dejstvu, da ti je neprijetno pogledati v oči osebi na invalidskem vozičku.
V javnosti se ne govori, da mož kuha zato, ker rad dobro jé (za razliko od tvoje hrane).
Ne govori se, da ne bereš – niti o tem, da se ti zatika in da bereš preveč počasi, da bi užival v prebranem.
Da si po težkem dnevu službovanja in šolanja na daljavo v sebi prazen. Prazen.
O šefu in njegovih “poslovnih” ponudbah.
O možu/ženi, ki ti daje (včasih tudi konkretno občuten) občutek ničvrednosti.
Ne govori se, da nisi poslal sms-a SKUPAJ5
in da se tvoje darilo Božička za en dan v resnici ni izgubilo.
O nekaterih stvareh se pač ne govori.
V letu, ki čaka pred vrati, spregovorimo pogumno in samozavestno, optimistično, iskreno, odprto, ne prezrto.
Sr(e)čno 2021!
