Skoraj me ni več strah

*Kategorija: 8+
Česa me je strah? Mene? Strah??” se je na moje vprašanje nastopaško odzvala Mici. Češ, kdaj je pa njo že bilo strah. Trenutek zatem je že tiho razmišljala o svojih strahovih in končno priznala. “Strah me je nočnih mor.” Ker sva bili ravno na lovu za vitaminom D, mi je lahko razložila, kako je s tem, in jaz sem ji lahko prisluhnila, ne da bi naju pri tem kdo zmotil. Potem je bila seveda vrsta na meni. “Česa pa je tebe strah, mami?

 

O strahovih in skrbeh bi imela veliko za povedati. Občutljivega otroka se strahovi morda zlahka polotijo, mame pa o svojih skrbeh in strahovih raje ne govorimo. Ko hodim po mestu, čutim skrbi v zraku, in v vsaki novici med vrsticami berem o strahu. Hromi nas in dela nezaupljive. Pred kratkim sem imela čast (bežno, pa vendar) spoznati gospo Anito Ogulin iz ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ena največjih Slovenk, kar jih poznam – ki se neumorno zavzema za pravičnejšo družbo in ki petindvajset ur na dan svoje dlani ponuja prezrtim, pozabljenim – je stopala skrčeno, skoraj neslišno. Glede na vpliv, ki ga ima, glede na držo Človeka, v kateri vztraja, bi (tako sem si predstavljala) morala biti velika, mogočna in glasna, vehementna. Njen stisk roke je močan in iskren, njen obraz pa izdaja težo tragičnih zgodb, ki jih nosi na svojih ramenih. V njenih očeh sem brala skrbi in strahove, nikakor pa ne brezupa niti vdaje … (V mojih očeh je zrasla še bolj – kot ponižen človek na trdnih, realnih tleh.) Pa moji strahovi? Punca, razumela boš, ko boš velika. Morda pa lahko že zdaj pokukava v slikanico Skoraj me ni več strah (Anna Onichimowska in Ola Woldańska-Płocińska, 2019, KUD Sodobnost International).

DSC_8740 (Large)
“Skoraj me ni več strah!” želi reči Cmoček, čeprav ga je še malo pred tem bilo prav pošteno. Strah – gangsterjev, ki bi lahko ugrabili mamo, pa pošasti, seveda, in nevihte sredi noči. Cmočkova mama se boji, da bo (kot že tolikokrat) obtičala v prometnem zastoju in prepozno pobrala Otona (torej Cmočka), ki jo v skrbeh čaka v šoli. Fantič kmalu ugotovi, kako je najlažje premagati strah – v družbi Anje Papirček. Skozi odnos med prisrčnima junakoma avtorica v zgodbi na nežen način predstavi vprašanje premagovanja takih in drugačnih strahov. Knjigo vidim kot zelo primerno izbiro za šolsko populacijo (8+), saj presega vprašanje otroških strahov v podobi pošasti izpod postelje in ob bok čisto konkretnim skrbem postavi tudi tiste, ki jih občutijo odrasli. Anna Onichimowska tematiko strahov učinkovito kombinira s temo prijateljstva, domišljije in sodobnih (enostarševskih in reorganiziranih) družin sredi sveta, polnega nevarnosti.
DSC_8291 (Large)
DSC_8292 (Large)
Koristne informacije o knjigi:
male tiskane črke, večji font črk; malo drugačne, a zelo zgovorne ilustracije; priporočam branje z odraslim, ki vodi v pogovor

Dodaj odgovor