Kraljica se je odločila, da bo otroka dojila in da zanjo ne bo skrbela pestunja. A čeprav jo je pristavljala k prsim, je Zarja veliko jokala in kraljica je pomislila, da morda nima dovolj mleka. Stara kraljica, ki je mlado mamo budno spremljala, ji je svetovala, kaj mora jesti in katere čaje mora piti, da bo dobila več mleka. Kraljica je upoštevala vse nasvete modre matere, pa se je Zarja še vedno pogosto zbujala v joku. Kraljica je začela dvomiti, da je pri dojenju uspešna. Svojo spletično je prosila, naj se med služinčadjo pozanima, kako matere dojijo svoje otroke, da so zadovoljni in zdravi. Kmalu je dobila nasvet, da mora dojiti na tri ure, ne pogosteje, predvsem pa ne manj pogosto. Tako je storila, a deklica se je še naprej nesrečno zvijala. Kraljici se je zdelo, da je preveč drobna, veliko bolj od malega princa svoje sestre, in da teže ne pridobiva dovolj. Zgodilo se je, da so tudi gostje, ki so na grad prišli proslavit rojstvo prestolonaslednice, potrdili, da je otroku potrebno dati kalorično mleko (o vodenem pa so govorili zgolj potihoma). Da naj kraljica Zarje nikar ne razvaja z nošenjem, ampak naj jo močno povije in položi v posteljico. In če bo še naprej tako jokala, bo najbolje, da zanjo poskrbi dojilja. Kraljica je dokončno podvomila vase. Bolj se je trudila, bolj je bila nemirna, kar je čutila tudi Zarja. Kraljica nič več ni zaupala v svoje telo. Dvomila je v svoje mleko. Dvomila je, da zmore primerno poskrbeti za otroka brez tuje pomoči. Dvomila je vase kot v mamo.

Takrat se je odločila. Obupana je poslala po dojiljo, ki je do gradu potrebovala tri dni hoda. Da bi lažje pričakala njen prihod, je kraljica vzela Zarjo v naročje in ji začela prepevati. Prvi dan jo je imela ves čas pri sebi – jo ljubkovala, ji govorila o njeni družini in jo zibala. Kraljičino srce se je končno umirilo in tudi deklica ni veliko jokala. Drugi dan je kraljica pozabila na pravilo hranjenja po urah in Zarjo v svojih rokah dojila, kadarkoli je želela. V kuhinjo je sporočila, da bo ves dan v svoji sobani, in prosila, naj je ne motijo. Dan je preležala ob svoji hčerki, ki je vedno bolj umirjeno spala. Tretji dan je kraljica opazila, da njeno dete med hranjenjem zadovoljno cmoka in da ima resnično več mleka. K sebi je povabila sestro in ji v pogovoru zaupala začetne težave pri dojenju. Izvedela je, da se je s težavami spopadala tudi ona, in med pogovorom ji je dokončno odleglo. Ponoči je spala kot že dolgo ne, zbudila pa se je spočita in zadovoljna. Ko je na vrata potrkala dojilja, jo je v dvorani sprejela nasmejana kraljica. Dojilji je sporočila, da je navsezadnje trenutno le ne potrebuje, da pa je vabljena, naj ostane, saj bo njene družbe zelo vesela. Kraljico je končno preveval notranji mir, Zarja pa se je okrepila. V kraljeve sobane je posijalo sonce.