Biti mama, biti očka. Vlogi, ki zamajeta varne temelje pod nogami ženske in moškega, prepričanima, da vesta vse. Zaradi materinstva postanejo noči (pre)kratke (a polne bujenja, dojenja, mirjenja in drugih podobnih -enj), ponedeljkova jutra za odtenek bolj stresna, popoldnevi bolj dinamični (ali celi bolj dinamični IN veliko bolj glasni) in vikendi nepredvidljivo avanturistični. Očetovstvo prav tako ni prikrajšano za bildanje rok (od vsega nošenja, metanja, izdelovanja in tovrstnih -anj), odganjanje bolezni s pomočjo zdravilnega objema ali tanjšanje denarnice, sploh okoli rojstnih dnevov. Ne ena ne druga vloga nista odporni pred premajhnimi posteljami, mokrimi poljubčki, zapackanimi avtomobilskimi sedeži, sploh pa ne pred stiskajočimi večeri. Tako je vsaj, dokler otrok ne vstopi v najstniška leta (kar je zadnje čase presenetljivo hitro). Takrat se začne popolnoma druga zgodba nedoločljivega žanra (zdi pa se mi, da ni ravno pravljica).
Med knjigami, ki opevajo krasote starševstva, sem naletela na tri simpatične, pa zato nič manj realne slikanice. Tople in mestoma duhovite, s podobami, ki vzbujajo aaah-e in hehe-je, z malo, a izbranimi besedami, polne čarov, ki jih v življenje tiho prinese otrok. Med njihovimi vrsticami se skrivata odgovora, kako nastane mama in kako nastane očka …
Nazadnje sem se v Družinski skrivnosti (Isol, založba Malinc, 2015) hihitala dekletcu, ki (malo zgroženo, malce prestrašeno) začne odkrivati skrivnosti lepote in “lepote” sodobnih mamic, katerim tudi sama ne more ubežati. Med tuhtanjem ji končno postane jasno, kako nastane mamica. Tako, da se sleherno jutro v mamico uredi. 😉
Kako pa nastane očka? Pri očkih k sreči ni takih zadreg. Očka je očka že samo tako, da je tam. Da s Sinčkom Sončkom (Philip Waechter, Mladinska knjiga, 2009) po moško debatira med dolgimi sprehodi, da nogometne tekme spremlja le še v obliki radijskih prenosov (in se jih enako srčno veseli), prosti čas pa preživlja v peskovniku, živalskem vrtu in, neizbežno, ob polnih plenicah – pa mu tovrstno druženje v dvoje ni niti malo odveč. V bistvu mu je v neizmerno veselje. Tako nastane pravi očka.
Starševanje v dvoje v partnersko vez prinese tretjo dimenzijo, tisto vzgojno, ki jo je nujno prediskutirati v dvoje, kar na izjemen način pokaže slikanica Benjamin (Quentin Blake, Celjska Mohorjeva družba, 2012). Roko na srce je v dvoje zagotovo bistveno lažje biti starš, saj se ti ni treba s slabo vestjo in nikoli končanim samospraševanjem o potrebnosti in učinkovitosti vzgojnih prijemov ukvarjati sam.
Biti starš ni vedno lahko, a je hkrati tudi izjemno lepo. Še tako čudovite dopoldneve vsake toliko prestrežejo nepričakovane plohe, kisli dnevi pa se vedno znova prebudijo v sončna jutra. So trenutki, ko se počutiš, kot bi osvojil sam vrh sveta, in trenutki, ko v nemoči lahko samo še obsediš na hladnih tleh. Na vlogo mame oziroma očka te ne more pripraviti nobena knjiga, o tem sem prepričana. Če pa bi me kdo vprašal in bi morala izbrati tisto, ki se vsaj približno približa temu, kar starševstvo v resnici je, bi mu v roke potisnila katerega od teh treh izvodov. Zakaj? Ker vrtinec tragi-komičnih momentov starševstva opišejo in narišejo s pravo mero sproščenosti, humornosti in pozitivne naravnanosti – z lastnostmi, ki bi jih moral posedovati vsak starš. Na to modrost se bom zagotovo spomnila naslednjič, ko se mi bo Mala med histeričnim dretjem spet obešala na hlače in ko bo Mici že 274-ič preizkušala meje moje potrpežljivosti. 😛