V Mali vasi so majhne hiše. V vsaki hiši so otroci. Otroci so zjutraj iskali copate, ampak jih niso našli. V drugi hiši ista zgodba. Mama, kje so moji copatki? Če jih nisi zvečer pospravila, ti jih je odnesla muca. Otroci so odskakljali k mizi. Maslo, med, smetana, vse je bilo gor namazano. Res, v Mali vasi so bile majhne hiše. Otroci pa so šli iskat mucin dom … sem poslušala zgodbo, ki je prihajala izza vrat otroške sobe. Mici je sedela na jogiju s knjigo in “brala”. Potek precej natančno povzete zgodbe (s posebnimi vložki male pripovedovalke) je lepo sovpadal z ilustracijami, ki so ji bile v pomoč. Nisem je želela motiti, zato sem tiho spremljala nadaljevanje iz sosednje sobe. Prešinilo me je, kako pozorno jo je tri leta nazaj poslušala vsak, ampak res vsak večer, zvita v klobčič v svoji posteljici. Zdaj jo pripoveduje že sama, čeprav v Muco Copatarico še vedno verjame … Opažam, da je frčafeli prišlo v navado, da zgodbi sledi ustvarjanje – no, če ji je zgodba všeč, seveda.Pri tem še najraje packa s temperami (vodene barvice niso dovolj atraktivne, ker barv ne more zelo, obilneje, do konca iztisniti na krožniček niti kasneje s temeljitim umivanjem zasvinjati pol kopalnice), škrinclja papir in koščke lepi na pregloboke (a ravno zato zabavne) packe lepila. Ko jo vsake toliko presenetim z malo drugačnimi materiali, ji je to še v večje veselje. In jesen ponuja celo paleto možnosti, za katere ne rabimo razbiti pujsa, ampak je dovolj že sprehod v naravo.

Tudi Muca Copatarica je bila vedno ustvarjalna. Danes šestdesetletnica je takrat, pred davnimi časi, na topel jesenski dan dobila obisk – otroke, ki so bosopeti iskali svoje nikoli pospravljene copatke. Tako se je za Muco Copatarico začelo jesensko ustvarjanje – čisto novih copatk, ki jih je obljubila vsakemu posebej. In otroci ne pozabijo, saj veste … Tako tudi Mici ni pozabila, da smo na osmukani njivi pobirali pozabljene storže koruze, ki so čakali, da se lotimo luščenja. Naša štiriletnica je to počela prvič in ni ji šlo najbolje od rok, dokler ji nisem pokazala, kako naj se loti zadeve. Ostalo je bil mačji kašelj … 😉

Ideja za jesensko ustvarjanje s koruzo

Kaj vse otrok usvaja mimogrede med ustvarjanjem?

Fino motoriko in koncentracijo (luščenje koruze, lepljenje koruznih zrn), če na polju pogovor nanese še na spravilo koruze in drugih poljščin, pa spoznava tudi kmečke običaje.

Mi smo skupaj: iskali koruzo, luščili storže.

Jaz sem: narisala skico mačke, usmerjala lepljenje.

Mici je: lepila koruzna zrna (z Mekolom, ker se madeži kasneje ne opazijo).

Če pod vsem skupaj potegnem črto, so bile zabavne že same priprave, predvsem pa mi je bilo všeč, da smo se jih lotili kot družina. Samo ustvarjanje je bilo le del kakovostno preživetega časa, ki smo si ga privoščili na lep, sončen jesenski dan. Priporočamo! 😉

P. S.:

Naslednjič pa vam pokažem meni daleč najljubše ustvarjanje na temo Muce Copatarice, v katerem ni le nekaj umetniškega navdiha, ampak tudi veliko ljubezni … <3