December. Zapolnjen z doživetji, natrpan z darili. Vsake toliko nas posrka hitenje, vmes pa nabiramo spomine za jutri, za vedno. Trudimo se, da v otroških očeh zasveti čarobnost prazničnih dni. Dotik celi, objem oddaja toplino, iskrena misel prinaša novo energijo …
Ko otroke zasipamo z naklonjenostjo v materialni obliki, grejemo njihova srca s kaloriferji. Ko jih ljubkujemo s preprostimi besedami, ki prihajajo iz srca, resnično iz srca, v domačem kaminu zanetimo ogenj. V otroke vse prevečkrat silimo s poslušnostjo in odgovornostjo, premalokrat pa jim povemo, kako jih vidimo, kako se ob njih počutimo, kaj nam pomenijo. Namesto enega darila bom letos v navaden bel papir za začetek zavila svoj pogled na otroka. Nič zelo globokega ali preveč intimnega. Iskreno in brez olepševanja; tako kot je. Morda mu danes zapisane vrstice ne bodo nič pomenile. Nič hudega. Pisanje bom vzela kot investicijo na dolgi rok, kot dobro naložbo.
Pripisala sem dve “pesmi” – eno moževo in eno mojo. Kot primer (ne nujno dobre ali najboljše prakse). Zapisa sta zelo spontana, groba in na videz nedodelana. Bolj kot pesem bi jima pristajal naziv prva asociacija. Oba slikovito zrcalita možev in moj vsakdan in to bolj, kot je bilo načrtovano …
*Atijev večerni kroki (croquis)*
Ena me objame, druga se le nasmehne.
Bodi del izpovednega decembra tudi ti!